ladja, 1. tehnika:večje vodno plovilo za prevoz tovora, ljudi ter za raziskovalne in vojaške namene. Ima ozek in podolgovat trup; ta je delno potopljen v vodo. Pri gibanju ima razmeroma majhen hidrodinamični upor. Na vodi plava na podlagi zakona hidrostatičnega vzgona; ta pravi, da je skupna teža plovila enaka teži spodrinjene vode (plavanje, Arhimedov zakon). To pomeni, da se ladja ne potopi, če je njena povprečna gostota manjša od gostote vode. Pri gostoti celotne konstrukcije je odločilen zrak, ki je v notranjosti ladje. Iz razlike med gostoto vode in gostoto plovila (skupna masa, deljena s skupno prostornino) lahko izračunamo delež mase nad gladino vode in nosilnost ladje. Na stabilnost ladje vplivata položaj težišča in metacentra oz. prijemališča sile vzgona. Vsaka ladijska konstrukcija mora zato izpolnjevati statične zahteve; te upoštevajo najhujše razmere za plovbo, v kakršnih se lahko ladja znajde (polnost ladje). Pogoji za rečne in jezerske ladje so veliko manj zahtevni od tistih, ki veljajo za morske in čezoceanske ladje. Nekatera spoznanja v zvezi s stabilnostjo ladij so odkrili in empirično upoštevali že stoletja prej, preden so jih potrdili z znanstvenimi dokazi. Ladjedelništvo je bilo približno do začetka 19. st. rokodelska dejavnost, ki je temeljila na prenašanju izkušenj iz roda v rod. Z upoštevanjem fizikalnih zakonitosti so sprva celo poslabšali plovne sposobnosti ladij, saj načrtovalci niso mogli zajeti vseh odločujočih dejavnikov. Začeli so npr. izdelovati velike konstrukcije, vendar se niso obnesle. Klasičen in empiričen način načrtovanja ladij, ki sta se močno uveljavila in obdržala pri graditvi jadrnic, so dopolnile desetletne izkušnje, pridobljene na podlagi meritev in opazovanja modelov. Ti postopki so spremljali razvoj motornih ladij; te so zaradi svojih lastnosti ob koncu 19. st. že močno presegle zmogljivosti jadrnic. Vse ladje, še posebej čezoceanske, so zelo izpostavljene učinkom valov. Dovolj velikih konstrukcij, ki bi prenašale valove odprtih oceanov brez nihanja, danes ni mogoče izdelati. Tudi orjaški supertankerji z do 750.000 BRT nosilnosti in dolžino več kot 300 m niso izjema. Bočni valovi povzročajo zibanje ladje oz. nagibanje okrog vzdolžne osi, čelni ali krmni valovi pa guganje oz. nagibanje okrog prečne osi. Zibanje ladje zmanjšajo graditelji tako, da načrtujejo metacenter čim više nad težiščem; s tem povečajo vpliv povratnih sil, ki nagnjeno ladjo zravnajo. Posledica guganja je periodično upogibanje ladijskega trupa, zato mora biti zgrajen dovolj trdno. Pri valovih, ki prihajajo poševno glede na smer plovbe, se ladja opoteka oz. guga in ziba hkrati. Kljub temu da si graditelji ladje prizadevajo zmanjšati zibanje, pa ladja, ki je preveč stabilna, leži v vodi preveč togo; ovirano je opotekanje v eni smeri, ob tem pa lahko mehanske obremenitve trupa postanejo prevelike. Trupi večjih sodobnih ladij so v prerezu navadno pravokotni. Glavni nosilec trupa je gredelj. Teče po sredini ladje od premca do krme. Nosilna rebra – ta ladji določajo zunanjo obliko – so pritrjena pravokotno nanj. Rebra so povezana med seboj z vzdolžnimi tramovi, na zunanji strani pa so nanje pritrjene plošče, ki zapirajo in zatesnijo ladijski trup. Na to konstrukcijo sta spredaj in zadaj priključena dva navpična nosilca: grodnica premca in krme. Pogonski stroji so navadno na sredini trupa in na najnižjem krovu; njihova lega je približno v težišču, zato so nihanja za pogonske stroje razmeroma majhna, obenem pa motorji s svojo maso dušijo zibanje ladje. Namestitev ob težišču najmanj vpliva na vztrajnostni moment ladje in ne ovira njenega zavijanja. Pri močeh ok. 35.000 kW (ok. 50.000 KM) so za pogon ladje najbolj gospodarni veliki dvotaktni dizelski motorji; v njih zgoreva težko olje. Delujejo pri nizkem številu vrtljajev (pribl. 100 vrtljajev na minuto) in so neposredno povezani z gredjo in ladijskim vijakom. Za zvišanje izkoristka navadno vpihovalna turbina zviša tlak vstopajočega zgorevalnega plina (turbopolnilnik). Za pogon večjih ladij večinoma uporabljajo visokotlačne ali nizkotlačne parne turbine, predvsem enakotlačne z dvema rotorjema. Ker pri turbini ni mogoče spremeniti smeri vrtenja, je za vzvratno plovbo potrebna dodatna turbina za vsak propeler. Posebni vrsti ladijskega pogona sta dizelskoelektrični in turboelektrični pogon; pri tem zgorevalni motor vrti električni generator, ta pa napaja elektromotor. Pri tem načinu zgorevalni motor deluje v območju največjega izkoristka, elektromotor pa je mogoče zelo natančno in preprosto upravljati. Nekatere večje ladje, predvsem letalonosilke, ledolomilci in podmornice, so opremljene z jedrskim reaktorjem (ladja na jedrski pogon). Potrebna potisna moč narašča s tretjo potenco hitrosti plovbe (podobno kot pri letalih in avtomobilih). Pri dvakrat večji hitrosti je potrebna osemkrat večja pogonska moč. Dobičke, ki jih ponujajo velike transportne zmogljivosti hitrih tovornih ladij, tako izničijo visoki stroški za naložbo samo (za znatno močnejše stroje), nesorazmerno velika poraba goriva ter visoki obratovalni stroški. Večjo gospodarnost dosežejo s povečanjem nosilnosti in plovbo pri nižji hitrosti (navadno ne presegajo 25 km/h oz. ok. 14 vozlov). Običajna hitrost tovornih ladij je 12–25 vozlov, sodobne potniške ladje plujejo s hitrostjo do 35 vozlov, nekatere vojne ladje pa presežejo celo hitrost 50 vozlov (ok. 90 km/h). Ladje vodijo s poveljniškega mostu. Pri starejših ladjah so ukaze prenašali prek žičnih mehanizmov. Ti so strojnikom in krmarjem v podpalubju ustrezno premikali sistem zastavic; obračanje krmila in upravljanje motorja je bilo ročno. Pri poznejših ladjah so ukaze prenašali hidravlični sistemi; ti so omogočali neposredne vplive s poveljniškega mostu na motor in krmilo. Najnovejše ladje imajo popolnoma avtomatsko upravljanje, tako da lahko orjaško, 300 m dolgo velikanko upravlja le 15-članska posadka. Pri tem ji poleg radarske opreme in sonarja pomaga tudi satelitski navigacijski sistem (GPS). Velikost ladje se običajno navaja v brutoregistrskih tonah oz. BRT (izmeritev ladje). Ladje za plovbo na odprtem morju imajo 1500–150.000 BRT, nekateri tankerji pa znatno več. Rečne ladje so navadno zelo plitve, njihov trup je v prerezu pravokoten. Z njimi po celinskih vodnih poteh (reke, prekopi) prevažajo blago, včasih pa tudi potnike. Ker plujejo izključno po mirnih vodah brez valov, zadostuje razmeroma preprosta in šibka konstrukcija trupa. Za prevoz večjih količin razsutih tovorov (npr. premog, gramoz, kamenje ipd.) je razmeroma počasen rečni prevoz cenejši od železniškega. Za prevoz velikih količin blaga je potrebna le majhna pogonska moč; rečni transporter z nosilnostjo ok. 1300 t ima moč pribl. 370 kW. Zaradi počasne vožnje zadostuje zelo majhna posadka, nizki pa so tudi stroški za organiziranje prometa in zavarovalnine. Morske ladje imajo čim večji vijak, ki se vrti z majhno hitrostjo (do 150 vrtljajev na minuto). Pri tem ima trilistni vijak izkoristek do 70 %, večlistni pa nekoliko manjšega. Rečne ladje imajo zaradi plovbe po plitvih vodah manjše vijake, zato pa se ti vrtijo z večjo hitrostjo (ok. 450 vrtljajev na minuto), izkoristek pa ni tako velik. Posebne vrste ladij so prilagojene namenu in razmeram dela: plavajoči dok je vrsta ladje, ki jo sestavljata dve plovni telesi, med seboj povezani z močnim ogrodjem. Uporablja se za dviganje potopljenih in popravila poškodovanih ladij; hladilniška ladja je vrsta hitre tovorne ladje, ki je opremljena s hladilnimi napravami. Namenjena je čezoceanskim prevozom hitro pokvarljivega blaga, npr. banan ali zamrznjenega mesa; svetilniška ladja je zasidrana na določenih mestih (npr. pred pristanišči, čermi in plitvinami), kjer razmere ne omogočajo postavitve pravega svetilnika. Ladja nosi visok stolp z utripajočo lučjo, poleg tega pa je opremljena z zvoncem, sireno za meglo ter z radijskimi in podvodnimi zvočnimi napravami. Njena posadka pogosto sodeluje pri vodenju in reševanju ladij ter v meteorološki službi; ladja za zaščito zračnega prometa je posebna ladja za navigacijsko podporo letalom, iskanje in reševanje ponesrečencev, za posredovanje vremenskih podatkov in drugih sporočil. Zasidrana je v bližini otoških ali priobalnih letališč ali v rečnih ustjih. Druge posebne vrste ladij so tanker, ledolomilec, vlačilec, hidrokrilna ladja, podmornica. Ladje, ki morajo biti čim bolj gibljive, so pogosto opremljene z Voith-Schneiderjevim propelerjem.
Dostopnost