lastninska pravica, neposredna, vseobsežna in izključujoča oblastvena pravica nad stvarjo. Lastnik lahko v okvirih, ki jih določa pravni red, stvar prosto uporablja in z njo razpolaga. Upre se lahko vsakemu posegu tretjega v njegov odnos do stvari. Lastninska pravica je zagotovljena z ustavo, njeno omejitev ali odvzem določa zakon. Pri tem se upoštevajo gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine. Odvzem lastninske pravice se lahko opravi samo v javno korist v postopku razlastitve. Solastnina je oblika lastninske pravice več oseb na eni stvari, če je del vsakega izmed solastnikov določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Skupna lastnina je lastnina več oseb, kadar se njihovi deleži dajo določiti, vendar niso vnaprej določeni; npr. skupna lastnina zakoncev, skupna lastnina sodedičev. Pridobitev lastninske pravice je lahko originarna ali derivativna. Originarni načini pridobitve so: izdelava nove stvari, gradnja na tujem svetu, spojitev, pomešanje, prilastitev, priposestvovanje. Derivativno se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Lastninska pravica na premičnini se prenese z izročitvijo (traditio) stvari v posest ali na način, ki je z izročitvijo izenačen (izročitev na dolgo roko, posestni konstitut, odstop zahtevka za vrnitev stvari). Pri nepremičninah se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Varstvo lastninske pravice je zagotovljeno s tožbo za vrnitev stvari (reivindikacijska tožba) in tožbo za prenehanje ravnanj, ki posegajo v lastninsko pravico (negatorna tožba). Te tožbe ne zastarajo. Če lastnik zahteva vrnitev stvari, mora posestniku nadomestiti nujne stroške, ki jih je imel z vzdrževanjem stvari.
Dostopnost