• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Libija (uradno ime Al Ǧamāhīriyya al 'Arabiyya al Lībiyya aš Ša'biyya al Ištirākiyya, Socialistična libijska arabska ljudska džamahirija), država v s. Afriki, med Sredozemskim morjem in osrednjo Saharo.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura, poletni čas
površina 1,759.540 km2, S–J 1400 km, V–Z 1600 km
prebivalstvo 5,5 mln., 3 preb./km2, letna rast 3,6 %, življenjska doba 63 let
glavno mesto Tripolis, 1,3 mln. preb., na polotoku na sredozemski obali, na severozahodu države
upravna razdelitev 3 province, 10 komisariatov
članstvo v organizacijah OZN (od 1955), AU, Arabska liga, Skupni arabski trg, UMA, OPEC, OAPEC, OIC
uradni jezik arabski
denarna enota dinar (oznaka LYD)


Naravne razmere
V Libiji, po površini četrti največji afriški državi, prevladuje puščava. Na z. delu se raztezajo enolične kotline in ravniki s. Sahare z redkimi oazami, med njimi skalnata tripolitanska Al Ḩamādah al Ḩamrā', ter peščene in kamnite puščave Fezzana. Na skrajnem SZ vodi stopnjasta pokrajina Jabal Nafūsah do obalne ravnice Al Jifārah. Srednji del Libije obsega obalni del Velike Sirte in z nafto bogato sirtsko kotlino, pa tudi vulkanski masiv Al Harūj al Aswad v zaledju. Na mejno območje Čada in Libije, v prodnati Sarīr Tībistī, segajo s. izteki najvišjega saharskega gorovja Tibesti. Tam leži tudi najvišja vzpetina Bette (2286 m). V v. delu so strmo kraško gorovje Al Jabal al Akhḑar (do 878 m), ki se spušča v morje, planotasti Cirenajka in Marmarika kot tudi pravo peščeno morje Libijske puščave in Rebiane (Ramlat Rabyānah). Če odštejemo obalno območje s sredozemskim podnebjem, ima Libija subtropsko puščavsko podnebje. Temperature se gibljejo povprečno 10–13 °C v januarju in 25–34 °C (skrajna temperatura tudi nad 50 °C) v poletnih mesecih, z občutnimi razlikami med dnevnimi in nočnimi temperaturami. Nekaj skromnih padavin (400 mm na leto) le v obalnem pasu, puščava pa je večinoma brez dežja in zato tudi brez rastja. V gorovju blizu obale raste sredozemsko drevje in grmičevje (makija), obalne ravnice so stepske.

Prebivalstvo
Prebivalci so večinoma Arabci in arabizirani Berberi, pa tudi čista berberska plemena (npr. Tuaregi v Fezzanu), Kulughlijci (potomci nekdanjih turških zavojevalcev), na J pa tudi etiopidske in negridske skupine. V Libiji živijo tudi tujci, večinoma delavci iz sosednjih severnoafriških držav; število teh v skupnem številu prebivalcev precej niha. V Libiji je v resnici naseljen obalni pas s strmimi pobočji visokih planot Tripolitanija in Cirenajka. Dve tretjini prebivalcev že živita v mestih. Razen oaz (Ghadamīs, Ghāt, Sebha, Murzuq, Kufra idr.) je notranjost dežele nenaseljena; v puščavi živijo le maloštevilni beduini. Libijci so skoraj izključno muslimani; državna religija je sunitski islam, pri tem pa ima močan vpliv puritanski red senusijev. Obstaja tudi majhna krščanska manjšina. Šolstvo je bilo v preteklih letih prednostna razvojna dejavnost, tako da je le še približno tretjina prebivalcev nepismenih (precej več žensk). V državi so tri univerze (Tripolis, Bengazi, Marsa al Buraika); v Al Bayḑi pa je islamska visoka šola.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1977 je Libija socialistična ljudska republika, utemeljena v Koranu. Po načelu »neposredne vladavine ljudstva« so državljani Libije organizirani v osnovne ljudske kongrese in komiteje. Najvišji državni organ je splošni ljudski kongres z ok. 2700 člani; sestavljajo ga člani vlade (splošni ljudski komite) ter zastopniki krajevnih samoupravnih organov, sindikatov in drugih množičnih organizacij. Stalni zakonodajni organ je generalni sekretariat kongresa (sedem članov). Generalni sekretar je hkrati vodja države. Veliko moč ima v državi tudi vojska (polkovnik Gadafi je v resnici vodja države). Podlaga sodstva je Koran. Služenje vojaščine je obvezno za moške in ženske.

Gospodarstvo
Narodno gospodarstvo Libije, pred nekaj desetletji ene najrevnejših držav v razvoju, je zelo odvisno od nafte. V 80. letih se je gospodarstvo – od 70. let naprej v veliki meri podržavljeno – zaradi močno znižanih cen nafte in zmanjševanja črpanja nafte znašlo v krizi. Premagati so jo skušali z liberalizacijo (ustanovitev zasebnih podjetij, prosto trgovanje). Kmetijstvo zdaj izrablja le 1,5 % celotnih površin za poljedelstvo, a dobiva močno podporo, saj si Libija prizadeva pridelati dovolj hrane za svoje potrebe in poskuša preprečiti beg s podeželja. Tako so se v državi lotili projekta Umetna reka: podtalnico naj bi s puščavskih območij prek cevovodov speljali do obale, kjer so najpomembnejša kmetijska območja. Tam rastejo žita, zelenjava, arašidi, datlji, fige, olive, mandlji, melone, citrusi, trta in tobak. Pretežno nomadska živinoreja (govedo, kamele, ovce, koze) je ekstenzivna; da bi izboljšali možnosti za živinorejo, so v Libiji odprli sodobne živinorejske obrate. V obalnih vodah, bogatih z ribami, so doslej večinoma lovile tuje ladje (italijanske, malteške, grške). Poleg nafte (Libija je poleg Nigerije najpomembnejši afriški proizvajalec) in zemeljskega plina pridobivajo v državi morsko sol, žveplo in sadro ter apnenec (za krajevno cementno industrijo). Najpomembnejše industrijske veje so petrokemijska (rafinerije) in kemijska industrija, živilska, tekstilna, usnjarska, pa tudi pohištvena industrija in industrija gradbenega materiala; različne zvrsti orientalskega filigrana. Najpomembnejša prometnica dežele je 1800 km dolga obalna cesta od meje z Egiptom do meje s Tunizijo. V notranjost vodijo slepe puščavske ceste. Železniški promet od 1965. Več naftovodov vodi od vrtin v kotlini Sirte do pristanišč na obali. Čezmorska pristanišča: Tripolis, Bengazi, Darnah in Tobruk. Tripolis in Bengazi imata tudi mednarodni letališči.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 51,3 mlr. USD, 9385 USD na prebivalca
delež po panogah (1997, ocena) kmetijstvo 7 %, industrija 47 %, storitvene dejavnosti 46 %
uvoz (2001, ocena) 8,7 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 13,1 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 4,7 mlr. USD


Zgodovina
Stari Grki so afriško obalo z. od Egipta imenovali Libija. Od 7. st. pr. n. š. so tam ustanavljali kolonije (Kirena). Politično Libija v antiki ni bila enotna. Območje med Egiptom in Veliko Sirto je bilo kot Cirenajka pod egiptovsko, nato ptolemajsko, od 96 pr. n. š. pa pod rimsko oblastjo. Zahodni del, ki se drži Cirenajke, Tripolitanija, je bil do druge punske vojne pod Kartagino, nato Numidijo, od 46 pr. n. š. pa pod Rimom. Pri delitvi rimskega cesarstva 395 je Cirenajka kot Libija pripadla v., Tripolitanija pa z. polovici cesarstva. 641–644 so celotno območje današnje Libije osvojili Arabci, od 1517 naprej so bili tam Turki (turško cesarstvo), 1911/12 pa Italijani. Po drugi svetovni vojni je Libijo upravljala OZN. Konec 1951 je bila ustanovljena neodvisna kraljevina Libija. Po državnem udaru panarabskih in revolucionarnih oficirjev 1969 je bil kralj Idris (Senusi) odstavljen, Libija pa razglašena za republiko. Revolucionarni svet pod vodstvom M. Al Gadafija je 1970 podržavil britansko naftno družbo. Več spodbud za ustanovitev federacije držav (mdr. z Egiptom, Sirijo, Tunizijo, Sudanom) je propadlo že v zasnovi. 1972 je bil sklenjen vojaški in gospodarsko-tehnični sporazum z ZSSR. Vojaški poseg v podporo nasprotnikom vlade v Čadu 1983 je bil neuspešen. Zaradi podpore revolucionarnim gibanjem in tudi dejavnosti terorističnih skupin proti Izraelu in ZDA je 1986 ameriško letalstvo bombardiralo Tripolis in Bengazi. Po 1987 so se začele nakazovati spremembe v notranjepolitični usmeritvi. Vlada je uvedla politično in gospodarsko liberalizacijo; ta se je mdr. kazala v dopuščanju zasebnih podjetij, spustitvi političnih zapornikov in sprejetju deklaracije o človekovih pravicah. Ko je Libija odklonila predajo domnevnih atentatorjev iz Lockerbieja Veliki Britaniji oz. ZDA, je Varnostni svet OZN uvedel sankcije. Te so zelo prizadele gospodarstvo; omilili so jih februarja 1999, ko je Libija osumljenca izročila, in dokončno odpravili septembra 2003, ko so pristali tudi na izplačilo denarne odškodnine svojcem.
V zunanji politiki si je Libija po 1988 prizadevala za boljši odnos z Z, 1990 je obsodila iraško invazijo, 1992 pa zaprla tabor za urjenje teroristov. 1994 so se libijske enote umaknile iz pasu Aouzou na S Čada, ki so ga zasedale od 1973. Aprila 1996 je ameriški obrambni minister obtožil Gadafija, da v Tarhuni, 60 km jv. od Tripolisa, gradi podzemsko tovarno za izdelovanje kemičnega orožja. Libijska vlada je očitke zavrnila, češ da gradi tovarno farmacevtskih sredstev. Orožju za množično uničevanje so se dokončno odrekli marca 2004 in Gadafi se je srečal z več evropskimi politiki, saj bi Libija rada posodobila naftno industrijo.

Sorodna gesla: Al Jifārah | Bližnji vzhod | Gadafi, Moamer Al | Kirena | punske vojne | Sahara | senusi


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek