logika [grško], filozofska teorija o sklepanju in njena matematizirana predstavitev.
Formalna logika: teorija pravilnega, tj. neprotislovnega izpeljevanja in izhajanja logičnih stavkov ali izjav iz drugih stavkov ali izjav. Klasična logika temelji na dveh logičnih vrednostih, in sicer na resničnosti in neresničnosti stavkov, utemeljil jo je Aristotel. Na podlagi teorije logičnega kvadrata je zgradil teorijo kategoričnega silogizma, tj. nujno resničnega sklepanja z delnimi in splošnimi atributivnimi stavki. Takšnih pravilnih silogizmov, ki ob resničnosti premis zagotavljajo tudi resnične sklepe, je devetnajst. Na podlagi logične stavčne analize megarikov so stoiki izumili stavčno (izjavno) logiko, ki raziskuje logična razmerja med stavki. Stavčna logika je podgraditev Aristotelove silogistične teorije. Obe logični teoriji, Aristotelova in stavčna, sta dvovalentni, kar pomeni, da poznata le dve resničnostni ali logični vrednosti: »resničen« in »neresničen«. V srednjem veku so logiki razvijali obe teoriji, in sicer na t. i. metaravni. V novem veku je nastala tradicionalna logika, ki je sámo sebe opredeljevala kot znanost o pravilnem mišljenju. Poleg nekaterih prvin teorije kategoričnega silogizma je razvijala predvsem metodologijo znanstvenega raziskovanja in spoznavno teorijo. V 19. st. se je formalna logika sistematično razvijala kot formalizirana pomožna matematična metoda (G. Boole), nato pa kot teorija, ki naj bi utemeljila matematiko (G. Frege, B. Russell, G. Peano idr.). Njihovi logični sistemi temeljijo na pravilih aksiomatičnih teorij. V drugo smer je vodila t. i. fenomenološka ali filozofska logika (F. Brentano, E. Husserl), ki je sodbo po eni strani raziskovala z vidika psihološkega fenomena, po drugi pa z vidika globlje utemeljevanega pojma logične znanstvenosti. V 20. letih 20. st. so nastale neklasične logike, ki so večvalentne in imajo še druge resničnostne ali logične vrednosti. Modalne logike poznajo poleg obeh resničnostnih vrednosti npr. še možnost, nujnost itd., intuicionistična logika pa nadomešča pojem resničen z »dokazljiv«, »izpeljiv«, neresničen pa z »nedokazljiv«, »neizpeljiv«. Za I. Kanta je bila »transcendentalna logika« izpeljava kategorij stvari iz oblik sodb, G. W. F. Hegel pa je logiko pojmoval kot samorazvoj pojma. Danes je uporabnostno področje formalne logike teorija znanosti, kibernetika in računalništvo.
Simbolna logikaje formalizirana, kar pomeni, da so vsi njeni izrazi izraženi s simboli, podobno kot je formalizirana tudi matematika. Najpomembnejši logični vezniki, ki povezujejo dva stavka ali dve izjavi, so: ¬ ali ∼ za »NE« (negacija) ∧ za »IN« (konjunkcija) ∨ za »ALI« (disjunkcija) → za »ČE – POTEM« (implikacija) ↔ za »ČE IN SAMO ČE« (ekvivalenca) S temi znaki je mogoče opredeliti vsa možna (16) dvovalentna logična razmerja med dvema logičnima stavkoma. S pravili oblikovanja in preoblikovanja ter z izborom aksiomov je mogoče zgraditi razl., a med seboj enakovredne logične sisteme. S tega vidika je klasična formalna logika (Aristotelova in stoiška) le del simbolne logike, ki je razdeljena na več med seboj odvisnih stopenj. Klasična logika je tako logika prvega reda (stavčna in predikatna logika z nekaterimi relacijami). Zametke simbolne logike najdemo že pri G. W. Leibnizu, nekatere teoretske temelje pa pri B. Bolzanu. Simbolno logiko so izdelali G. Boole, G. Frege, B. Russell, D. Hilbert idr. Zdaj je simbolna logika sestavni del matematičnih, pa tudi logiških temeljnih raziskovanj.
Dostopnost