lužiškosrbska književnost, obdani z nemškim govornim prostorom, versko neenotni ter dolgo brez svojega lastnega sloja izobražencev in voditeljev so lužiški Srbi doslej ustvarili zgolj folkloristično naglašeno, provincialno književnost. Reformacija in protireformacija sta prek prevodov Svetega pisma in drugega duhovnega pismenstva podpirali nastanek knjižnega jezika (lužiškosrbski jezik). V 17. st. se je zbudila nedvoumna vseslovanska zavest, ki pa je spodbudila le učenjaško filološko delo. Za 19. st. je značilno narodno prebujenje in načrtovanje povezav z jezikovno sorodnimi Čehi, ki so vse do danes podpirali lužiškosrbska narodnostna prizadevanja. V 20. st. so opazni poskusi preseganja provincialne ozkosti in iskanje stikov s sodobnim literarnim dogajanjem, npr. pri Jakubu Bart-Ćišinskem (1856–1909), J. Skala-Kukowskem (1889–1945), M. Nowak-Njechorńskem (1900–1990), J. Brězanu in Kitu Lorenzu (*1937).
Dostopnost