mana [hebrejsko-latinsko],
1. botanika: užitni izločki ali deli rastlin: 1. mesnati stroki tropske rožičevke kasije (Cassia fistula); odvajalno sredstvo s kiselkastim okusom; 2. perzijska mana: meden sok alhagija; 3. deli lišaja Lecanora esculenta; uspeva v stepah jz. Azije in s. Afrike; 4. na zraku strjen drevesni sok malega jesena (Fraxinus ornus); vsebuje pretežno šestvalentni alkohol manitol.

Sorodna gesla: alhagi | jesen | kasija | lišaji | manitol | med | medena rosa | tamariša
2. zoologija: čist, sirupast izloček maninega kaparja; na zraku se strdi in prekrije drevesne veje kot trdna bela sladka snov. Uporabljajo jo za pijačo in hrano.

Sorodna gesla: jesenov škržat | manin kapar
3. krščanska Cerkev: v Stari zavezi kruh, s katerim je Bog nahranil Izraelce (2 Mz 16).

Sorodna gesla: Eksodus
4. etnologija: pri nekaterih ljudstvih Oceanije pojem za nadnaravno religiozno-magično moč [melanezijsko, ‘delujoč’]. Lahko deluje v človeku, živali ali v stvareh (Polinezija, Melanezija). Vsi duhovi in božanstva imajo te energije več kot človek in je vsestransko bolj učinkovita. Človeku je dostopna prek magije.

Sorodna gesla: dinamizem | magija | manitu | tabu


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek