mišljenje, v psihološkem pomenu je mišljenje vsa razumska dejavnost (kot posebna človekova oblika obdelave informacij) in sodi (z zaznavanjem, predstavljanjem in spominjanjem) h kognitivnim funkcijam; označuje sposobnost za dojemanje predmetov in odnosov med njimi. Razlikujemo nazorno in abstraktno, predmetno in pojmovno, opredeljujoče in spekulativno, analitično (razčlenjujoče) in sintetično, diskurzivno in intuitivno, introspektivno, meditativno, produktivno-ustvarjalno in reproduktivno mišljenje. Vse te oblike se povezujejo z drugimi delovanji v kompleksno sposobnost, védenje in inteligentnost. Anatomsko je sposobnost za mišljenje v možganski skorji; poleg psihičnih motenj (zlasti shizofrenije) povzročajo motnje v mišljenju tudi poškodbe možganske skorje. V filozofiji je bil pojem mišljenja že od začetku povezan z duhom (logos), opredeljen pa teološko, kozmološko, materialistično/senzualistično, transcendentalno in s stališča filozofske zavesti. Bog je čisto mišljenje, in če misli zgolj o najvišjem predmetu, razmišlja o samem sebi. Starejša tradicija, pa tudi novi vek sta človeka večinoma razumela kot misleče bitje. Po kritiki empirizma (J. Locke, D. Hume) je I. Kant poudarjal odvisnost mišljenja od čutnosti; hkrati pa je bilo zanj pomembno vprašanje resnice in mišljenja: prej je prevladovalo mnenje, da za iskanje resnice zadošča pravilno mišljenje, tj. mišljenje, ki je v skladu z logičnimi zakoni, Kant pa je dokazoval naivnost takšnega razmišljanja in poskušal vprašanje resničnega spoznanja rešiti s svojim kritičnim idealizmom. V nemškem idealizmu je bilo mišljenje moč, ki je določala dejanskost. Pozitivizem in pragmatizem sta izhajala iz instrumentalističnega razumevanja mišljenja; po tem je mišljenje zgolj prazna spekulacija, če ni v službi empirične znanosti oz. praktičnega življenja. V filozofiji eksistence in novejših usmeritvah, ki zanikujejo povezavo mišljenja in biti, človek ni več pretežno misleče bitje.
Dostopnost