možgani (encefalon), najpomembnejši in najviše razviti del živčevja; zbira in vrednoti zaznave, jih shranjuje (spomin) in uravnava smiseln odziv nanje. Nadrejena živčna središča najdemo že pri nižjih nevretenčarjih, zlasti kot živčna vozla v glavi (možganski ganglij), ki ležita blizu večine čutil in po velikosti in pomenu prekašata ganglije trebušnega lestvičastega živčevja. Vendar ti gangliji ohranjajo delno samostojnost (omogočajo npr. gibe hoje tudi po prekinitvi povezave z višjimi središči). Pri višjih nevretenčarjih (žuželke, sipe) je lahko možganski ganglij zelo izrazit. Pri vretenčarjih (ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci skupaj s človekom) možgani izhajajo iz sprednjega odseka hrbtenjače. Tako kot ta so sestavljeni iz živčnih vlaken in živčnih celic, obdajajo pa jih možganske ovojnice in lobanja. Sestavlja jih pet delov: veliki možgani, medmožgani, srednji možgani in mali možgani ter podaljšana hrbtenjača. Človeški možgani tehtajo 1300–1800 g. Obdani so z dvema mehkima (pia mater in arachnoidea ali pajčevnica) in eno čvrsto možgansko ovojnico (dura mater). Dodatno jih varuje tekočina (cerebrospinalna tekočina) med mehkima ovojnicama ter v štirih možganskih prekatih (ventriklih), ki ležijo v notranjosti in so povezani z osrednjim kanalom hrbtenjače. Površina obeh možganskih polobel (hemisfer), ki ju sestavljajo čelni (lobus frontalis), senčni (lobus temporalis), temenski (lobus parietalis) in zatilni reženj (lobus occipitalis), je nabrazdana. Število in izrazitost brazd sta povezana z zmogljivostjo možganov.
Podrobnejša zgradba možganov Na površini obeh polobel velikih možganov je 2–3 mm debela skorja, zgrajena iz šestih plasti živčnih celic (siva možganovina). Pod njo ležijo bazalni gangliji. Posamezni predeli skorje so sedež določenih funkcij (npr. sluha, vida, govora, vidnega spomina, besednega in stavčnega razumevanja). Izhodiščne celice za mišično gibanje ležijo v precentralni vijugi in nanjo meječih predelih zgornje čelne in temenske vijuge. Središča za kožne zaznave ležijo v postcentralni vijugi, nasproti ustreznim motoričnim predelom za različne telesne dele. Vidno središče je na notranji strani zatilnega režnja, slušno pa v zadnjem delu zgornje senčne vijuge. Pod sivo možgansko skorjo potekajo proge živčnih vlaken njenih celic (bela možganovina, substantia alba). Tako sestavljajo povezavo med poloblama velikih možganov le živčna vlakna, po katerih informacije iz ene polovice prehajajo v drugo (komisura). Prevodna hitrost je odvisna od debeline vlaken; povprečno znaša 20 m/s. Proge živčnih vlaken in plasti živčnih celic podpira in medsebojno izolira posebno oporno tkivo, glija (nevroglija), ki sodeluje tudi v presnovi. Specifično človeške, zlasti ustvarjalne zmožnosti so verjetno rezultat delovanja celotne možganske skorje in niso vezane na omejene predele. Stopnjo ročne spretnosti pri desničarjih navadno uravnava leva polobla; odvodne motorične proge se namreč križajo. Prav tako se križajo proge za kožne zaznave. Najpomembnejša dela medmožganov sta talamus in hipotalamus. Talamus je glavni preklopni predel med čutili in velikimi možgani. Hipotalamus je središče, ki uravnava vegetativno živčevje. Na njegovi spodnji strani leži hipofiza in njen zadnji reženj sestavljajo živčna vlakna. Na zgornji strani medmožganov leži češarika, ki jo sestavljajo celice glije in živčne celice. Srednji možgani so refleksno središče za predelavo dražljajev iz oči in ušes; vplivajo na telesno držo in gibanje udov ter vsebujejo izhodiščna jedra tistih možganskih živcev, ki oživčujejo očesne mišice. Mali možgani delujejo kot refleksno središče, ki v tesni povezavi s polkrožnimi kanalčki (v ušesu) uravnava mišični tonus ter koordinacijo, natančnost, enakomernost in somernost mišične dejavnosti med hojo, stanjem in usmerjenimi gibi. Podaljšana hrbtenjača uravnava ritem dihanja (dihalno središče). Poleg tega v njej ležijo preklopni predeli za reflekse srca in obtočil.
Dostopnost