nasprotje, v logiki medsebojno izključevanje dveh pojmov ali sodb. Razlikujemo dvoje vrst nasprotij: kontradiktorno nasprotje, tj. popolno nasprotje med trditvijo in njenim zanikanjem (npr. A v nasprotju z Ne-A; protislovje), in kontrarno nasprotje dveh pozitivih vsebin, ki se nanašata na nekaj skupnega (npr. črno–belo, veselje–žalost). Z ontičnega vidika je kontrarno nasprotje še privativno (nasprotje med popolnostjo biti in njeno pomanjkljivostjo, npr. zdrav–bolan), relativno (nasprotujoča si stanja stvari, ki se nanašajo druga na drugo, npr. oče–sin) in polarno (nasprotje, ki v določenem pogledu pušča odprte vmesne stopnje, npr. moški–ženska). V povsem pojmovnem pomenu so seveda tudi ta nasprotja kontradiktorna. Kot ontološko načelo ima nasprotje pomembno vlogo v dialektiki. Pri Nikolaju Kuzanskem je svet sestavljen iz čistih končnih nasprotij, ki sovpadejo v Bogu (coincidentia oppositorum).