nemška književnost, književnost nemškega jezikovnega območja, najstarejša pričevanja predkrščanska (ok. 750).
Zgodnja germanska književnost O njej lahko sklepamo le iz latinskih poročil in dosti poznejših zapisov (npr. v Eddi, junaških epih srednjega veka in ljudskih knjigah). Ohranjeni so Merseburška zagovora (Merseburger Zaubersprüche, nastala ok. 750) in Hildebrandova pesem (Hildebrandslied, zapisana ok. 810).
Karolinška doba (790–900) S prenosom krščanstva in antičnega znanja na poganska germanska plemena se je pojavila samostojna književnost. Njeni nosilci so bili duhovniki, negovali pa so jo v samostanskih šolah (Reichenau, Fulda, Sankt Gallen) in na dvoru Karla Velikega. Predvsem duhovno pesništvo naj bi bilo ljudstvu približalo krščanski nauk v njegovem jeziku (starovisokonemških narečjih plemen), njegovih prevzetih oblikah (stabreim) in njegovem načinu mišljenja: tako v Molitvi iz Wessobrunna (Wessobrunner Gebet, začetek 9. st.), Muspilliju (začetek 9. st.), Zveličarju (Heliand, ok. 830) in Starosaški Genezi (Altsächsische Genesis, ok. 830). Evangeljska harmonija (Evangelienharmonie) Otfrieda von Weißenburga (9. st.) po zgledu latinske himnike je vnesla v nemški verz končno rimo. Duhovne poteze kaže tudi zgodovinska Ludvikova pesem (Ludwigslied, 881) v slogu nemške hvalnice.
Otonska doba (900–1025) Prevladovala je latinščina, npr. v junaškem epu Waltharius manu fortis (10. st.), v živalskem epu Ecbasis captivi (sredina 11. st.), v dialogiziranih legendah in zgodovinskih spisih Hrotsvith iz Gandersheima ter poučnem verznem romanu Ruodlieb (sredina 11. st.). Kot prevajalec antičnih klasikov je prednjačil Notker III. Labeo.
Visoki srednji vek (1170–1300) Nosilci književnosti visokega srednjega veka, posebej v obdobju Staufovcev, so pripadali izobraženi viteško-dvorni družbi. Njeni zgledi so bili evropski in posvetni: viteške navade in pravila, ljubezensko pesništvo, vojaška služba za gospo, fevdnega gospoda in cesarja ter služenje Bogu na tem svetu. Odločilne pobude so prišle iz Francije, vendar so doživele v Nemčiji poseben razvoj. Kulturna središča srednjeveškega razcveta so bili dvori mecenov viteških pesnikov in ministerialov, še posebej Dunaj, Eisenach, Passau in Meißen; književnost in jezik zgornjenemških ljudstev sta postala zgled tudi za spodnjo in srednjo Nemčijo. Dvorski ep se je začel z EnejemHeinricha von Veldekeja (pred 1190), Hartmann von Aue ga je metrično in slogovno izboljšal, višek pa je dvorski ep dosegel s ParzivalomWolframa von Eschenbacha (ok. 1210) ter Tristanom in IzoldoGottfrieda von Straßburga (ok. 1210). Vrh junaške epike Pesem o Nibelungih (ok. 1200). Minnesang po romansko-provansalskem zgledu se je pojavil konec 12. st.; največjo dovršenost so dosegli Walther von der Vogelweide, Reinmar von Hagenau in Heinrich von Morungen. Rudolf von Ems je napisal Svetovno kroniko (Weltchronik, 1250–54), neke vrste biblijo za laike, Konrad von Würzburg pa je poleg dvorskih epov in duhovnih legend pisal kratke pripovedi v verzih, v njih je združeval viteško snov z meščansko učenostjo (1260–75). Razmere v takratnem meščanstvu je kritiziral Wernher der Gartenaere v epski pesnitvi Meier Helmbrecht (1250–80), ta zaznamuje prehod h književnosti poznega srednjega veka.
Pozni srednji vek (1300–1500) Zaton viteštva in dvorske kulture ob gospodarskem in političnem razcvetu mest je vodil v razslojevanje, to je odločilno vplivalo tudi na književnost; nosilci kulture so postali meščani; meščanski laiki so ustvarjali tudi religiozno-mistično književnost, ta se je izrazila v spisih, pridigah in razmišljanjih dominikanskih mojstrov Eckharta in H. Seuseja. Enotni viteški kulturni ideal in srednjevisokonemški knjižni jezik sta se umaknila množici narečij. Epika je z ene strani prešla v duhovno usmerjeno »poezijo nemških redov«, z druge strani pa v satirično-poučno književnost (mdr. Lisica Zvitorepka, Reinke de Vos, 1494). Minnesang je razpadel na duhovno in posvetno ljudsko pesem ter na meistergesang.
Humanizma in reformacija (ok. 1470–1600) Književnost zaznamuje nov življenjski občutek. Ob posnemanju italijanske renesančne književnosti in njenih antičnih zgledov so bile prisotne tudi ljudske prvine. Nemška narodna zavest se je razvila iz težnje po duhovni prenovi in iz verskih bojev v reformaciji; humanistična učenost se je hotela osvoboditi cerkvenega skrbništva, to je še posebej razvidno iz spisov U. von Huttna. Kulturna središča so bile univerze, zlasti Basel, Heidelberg, Strasbourg, Tübingen, Sélestat, Wittenberg, Leipzig in Erfurt, pa tudi krožki učenjakov na univerzah, praškem in dunajskem dvoru. Humanisti so pesnili v latinščini, izdajali in prevajali antično, novolatinsko in italijansko književnost, razvijali nemški jezik (npr. J. Wickram). Šolska drama na začetku v latinskem, pozneje tudi v nemškem jeziku; vnesla je delitev na dejanja in prizore, prebudila smisel za deklamacijo in vplivala na misterij in dramo mojstrov pevcev (H. Sachs). Bogata in raznolika je bila satirična književnost s poučnim namenom; segala je od kritike takratnih razmer in morale, religiozne in politične satire (S. Brant, J. Fischart), prek norčevske književnosti (Brant, H. Sachs) do poučnih diskusij (U. Hutten, H. Sachs) in pisemskih pamfletov (Pisma mračnjakov, Dunkelmännerbriefe). Proza se je razvila pod vplivom verske in znanstvene literature ter poenotujočih teženj pisarniškega jezika; Luther se je opiral na izročilo ljudskega pogovornega jezika zlasti pri prevodu biblije, to ji je dalo življenjskost in umetniško obliko. Wickramove realistične pripovedi so bile predhodnica meščanskih moralnih romanov. Večja epska dela so nastajala le kot zbirke že znanih snovi – ljudske knjige Till Eulenspiegel, Doktor Faust, Butalci (Lale(n)buch), prevodi Amadisa (Amadisroman) ali jezikovno ustvarjalne prepesnitve francoskih del (Fischartov Gargantua). Mojstrski spev je dosegel višek v delih H. Sachsa; ta je v dramah, burkah in pustnih burkah – delno po humanističnih pobudah – meščanski književnosti pokazal novo pot.
Barok (1600–1720) Barok je prinesel začetek nacionalne književnosti v enotnem nemškem knjižnem jeziku. Nosilci kulture so bili dvori, pesniki in pisatelji pa so bili zvečine meščani in učenjaki. Dunaj je odločilno vplival na avstrijsko in šlezijsko književnost. M. Opitz je po klasičnem in renesančnem zgledu napisal prvo nemško poetiko. Društva za nego jezika (po italijanskem zgledu) so se posvetila negovanju in ohranjanju nemškega jezika in književnosti. Pretirano poudarjanje oblike, tehničnih spretnosti in učenosti (alegorija, nenadni obrati, preobloženost, igre z obliko) je zaznamovalo baročno književnost, predvsem liriko (Ch. Hofmann von Hofmannswaldau). Religiozna lirika je dosegla vrh v cerkveni pesmi. Mistična književnost srednjega veka se je nadaljevala v delih J. Böhmeja in našla pesniški izraz v miselnih rekih Angelusa Silesiusa. Poleg M. Opitza so bili pomembni liriki Ph. von Zesen, S. Dach, A. Gryphius, P. Fleming in že v prehodu k doživljajski liriki J. Ch. Günther. Satire takratnih razmer sta pisala J. M. Moscherosch in F. von Logau, pozneje Ch. Weise. V prozi so prevladovali obsežni romani po francoskem, angleškem in španskem (pikareskni roman) zgledu; trajnega pomena je le GrimmelshausnovSimplicius Simplicissimus (Abentheuerlicher Simplicissimus, 1699), ta je povzročil pravo poplavo posnemanj in nadaljevanj.
Razsvetljenstvo (1720–85) Razsvetljenstvo je duhovno izhajalo iz francoskega racionalizma, angleškega empirizma in pietizma. Pomembna sta postala antična preprostost in strogo upoštevanje pravil, baročna preobloženost in nabuhlost pa sta zamrli. V ospredje sta stopili literarna teorija in literarna kritika, najprej pri J. Ch. Gottschedu. Njegovim tezam so nasprotovali Švicarja W. Bodmer in J. J. Breitinger z močnim poudarjanjem domišljije, narave in narodnosti, najbolj pa G. E. Lessing, ta je zahteval osvoboditev od francoskih vzorcev ter svobodno umetniško ustvarjanje, ustrezno nemškim nacionalnim značilnostim in prvotnemu grškem pojmovanju. Njegove tragedije in drame so primeri nove nemške književnosti. Razsvetljensko književnost so širili učenjaki z »moralnimi tedniki«, središča razsvetljenstva so bila v Hamburgu, Berlinu, Zürichu, Halleju in Göttingenu. Cenjeni knjižni obliki sta postali filozofska poučna pesnitev (npr. Ch. M. Wieland) in basen (Ch. F. Gellert, Lessing). Lirika je dosegla vrh v Klopstockovi umetniški liriki in epskih pesnitvah, še posebej v Mesiji (Messias, 1748–73). Drama se je pod Gottschedovim vplivom najprej ravnala po francoskih klasičnih zgledih. V Hamburški dramaturgiji (Hamburgische Dramaturgie, 1767–69) je Lessing nemškemu gledališču dal novo, od francoskega gledališča neodvisno teorijo ter opozoril na Shakespeara.
Viharništvo (Sturm und Drang; 1765–85) Po Klingerjevi drami Sturm und Drang [‘vihar in naval’] imenovano tudi obdobje genijev, ki je kot nasprotje razsvetljenstvu uvedlo Goethejevo dobo. Pobude sta dajala J. G. Hamann in J. G. von Herder. Ideal in vodilo umetnosti je postal »izvirni genij«, naravni človek, ki so ga zaznamovali srce, čustva in strast in ki je bil odprt za dojemanje neskončnosti ter prvinskosti v naravi, življenju in zgodovini. To pojmovanje je oblikovalo Herderjevo razumevanje zgodovine in biblije ter tudi njegovo zbirateljsko pobudo za ljudsko pesem (Ljudske pesmi, Volkslieder, 1778/79). Genij si je sam postavljal zakone (J. W. von Goethe, F. M. von Klinger in F. Müller so posegli po motivu Fausta). Osrednja knjižna tema, še posebej v dramatiki, je postal spopad med posameznikom in družbo, moralnim in političnim redom. Lirika je bila doživljajska (Goethejeve pesmi iz strasbourškega in frankfurtskega obdobja, himne in ode) ali pa neposreden izraz osebne strasti (G. A. Bürger, Ch. F. D. Schubart). Bürger je z Lenoro uvedel umetno balado po staroangleškem zgledu. Proza je zrcalila – zvečine avtobiografsko obarvani – občutji takratne dobe: hrepenenje po naravi in svetobolje. Zelo velik vpliv na sodobnike je imel Goethejev Werther (1774).
Klasika (1786–1832) Klasika je s sodelovanjem Goetheja in Schillerja združila nasprotujoče si težnje viharništva in razsvetljenstva v umetniški ideal, ki je v strogi obliki zajemal duhovno in nravno harmonijo jaza in sveta, čustev in razuma. Zaznamovali so jo filozofski vpliv nemškega idealizma, »plemenita preprostost in tiha veličina« grške likovne umetnosti v novem Winckelmannovem razumevanju ter pojmovanje človeka, kot ga je – izhajajoč iz Herderjevih pobud – razvil zlasti W. von Humboldt v duhu harmoničnega razvoja osebnosti. Središče svetovljanske in nepolitične književnosti je bil Weimar. Izraz takratnega časa je postal Goethejev vzgojnostni roman Učna leta Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Lehrjahre, 1795/96). Romani Jeana Paula in HölderlinovHyperion (1797–99) so že presegli klasiko, ne da bi se – podobno kot velike drame H. von Kleista – vključili v okvir romantike.
Romantika (1798–1835) Književnost romantike se je razvila skoraj hkrati s književnostjo klasike (1798–1835) ter kot njen svetovnonazorski in umetniški protipol obenem sprejemala tudi njene pobude. Starejša ali zgodnja romantika je izhajala iz Jene in Berlina ter bila znanstvenokritično usmerjena; njeni nosilci so bili brata Schlegel, L. Tieck, Novalis, W. H. Wackenroder in F. Schleiermacher; njena značilna izrazna oblika pa, poleg romana (Novalis, F. Schlegel), fragment. Mlajša ali visoka romantika s središčem v Heidelbergu je bila bolj ljudska kot spekulativna; njeni najpomembnejši nosilci so bili A. in B. von Arnim, C. Brentano, J. von Eichendorff, J. von Görres in brata Grimm; pozneje je postal Berlin zbirališče Kleista, F. Fouquéja, A. von Chamissa, bratov Arnim, Brentana, Eichendorffa ter tudi E. Th. A. Hoffmanna. Švabski pesniški krog (L. Uhland, W. Hauff, G. Schwab) in po svoje J. P. Hebel sta nadaljevala prizadevanja heidelberškega kroga: razvoj germanistike in knjižnih ved, iskanje in zbiranje ljudskega blaga v pravljicah, pesmih, sagah in ljudskih knjigah. Iskali in izdajali so tudi zgodnja dela tujih književnosti in umetnosti, zlasti srednjeveških; poleg prevladujočih Schleglovih in Tieckovih prevodov Shakespeara še prevodi iz romanske, staronordijske ter pozneje tudi orientalske in indijske književnosti. Stapljanje književnih zvrsti in različnih umetnostnih zvrsti nasploh je značilno tako za vse romantične umetnine kot tudi za tip romantičnega umetnika (Hoffmannova splošna nadarjenost).
Književnost po klasiki in romantiki Bila je pod vplivom realizma (ok. 1835–85); obrat k majhnim temam in stvarnosti vsakdanjega življenja, zavest o neuresničljivosti in uničujoči moči velikih idej in strasti (»bidermajerska drža«). Poleg epigonske književnosti so nastale razl. oblike ustvarjalnega spoprijemanja z izročilom in stvarnostjo dobe. Grof A. von Platen je iskal umetniško oporo v strogi obliki, N. Lenau in H. Heine sta našla samosvoj lirski izraz v melanholični simboliki narave; idilika, mistika narave, humor in spevnost, poglabljanje v podrobnosti, majhno in razpoloženjsko, vse to je zaznamovalo liriko E. Mörikeja in A. von Droste-Hülshoff; znova je oživelo ljudsko baladno pesništvo. Drama je doživela v Avstriji razcvet z Grillparzerjevimi deli, ta se je navezoval na baročno gledališče, ter s čarobnimi in lokalnimi burkami F. Raimunda in J. N. Nestroya z značilno improvizacijsko igro. K. L. Immermann, Mörike in A. Stifter so nadaljevali tako romantični umetniški in razvojni roman kot tudi klasični vzgojnostni roman. Priljubljene so bile še pravljice, epske pesnitve, skice in novele. Tej književnosti so ostro nasprotovali književniki skupine Mlada Nemčija (ok. 1830–50). Za svojo dolžnost so imeli oblikovanje stališč do političnih in socialnih vprašanj; tisk je postal najpomembnejši glasnik njihovih teženj; temu so se prilagodile tudi knjižne oblike: poleg kritičnih razprav in spisov so prevladovali potopisno pismo, aforizem, novela, skica in satira. Tako najpomembnejše avtorje te skupine (Heineja, L. Börneja, H. Laubeja, K. Gutzkowa, Th. Mundta in L. Wienbarga) kot tudi lirike predmarčne dobe (A. Grüna, G. Herwegha, F. Freiligratha, A. H. Hoffmanna von Fallerslebna) je preganjala država. To usodo je delil tudi G. Büchner kot edini veliki politični dramatik, saj je z neizprosnim realizmom v predstavitvi socialnih, psiholoških in zgodovinskih vprašanj daleč presegel svojo dobo. Drugo polovico 19. st. sta zaznamovala vse večji vpliv naravoslovja in tehnično-industrijski razvoj. Vprašanja o človekovem okolju, njegovem položaju v družbi, državi in skupnosti so postala še bolj žgoča kot v bidermajerju. Prevladujoči knjižni zvrsti sta bila roman (G. Keller, W. Raabe, Th. Fontane) in novela, tadva še posebej primerna za stvaren opis stvarnosti brez vrednotenja in patosa.
Naturalizem (1880–1900) Zgledoval se je pri Francozih (Zola, Goncourt), Rusih (Tolstoj, Dostojevski) in Skandinavcih (Strindberg, Ibsen). Njegovi duhovni izhodišči sta bila materializem in pozitivizem; tehnizacija, industrializacija in družbeno razslojevanje, vse to je določalo umetniške teme. München in Berlin sta bila izhodišči revolucionarne moderne književnosti. Značilen je postal reportažni stvarni pripovedni slog (L. Anzengruber, H. Sudermann, A. Holz), dramatiko sta določala prozna oblika in »sekundni slog« (Anzengruber, mladi G. Hauptmann, Sudermann, Holz, J. Schlaf, M. Halbe). Na začetku 20. st. so se uveljavila protinaturalistična gibanja. Teh ni mogoče časovno razmejiti, skupne pa so jim bile iracionalno-metafizične, mistične ali mitične poteze: filozofski pesimizem (Schopenhauerjev in Nietzschejev vpliv), findesièclovsko razpoloženje francoskih simbolistov in formalno, od etike neodvisno vrednotenje umetnosti. Močneje kot kadarkoli prej so iskali stike s svetovno književnostjo; številni prevodi so prinesli francoske, angleške, ameriške, skandinavske, ruske in italijanske vplive. Nova oblika se je najprej pojavila v liriki R. Dehmla in D. von Liliencrona in nato v Georgejevi aristokratski, hermetični liriki strogih oblik; ta je vplivala na domala vse pesnike takratne dobe, mdr. na H. von Hofmannsthala, R. M. Rilkeja, M. Dauthendeya. Med pisci balad je znan predvsem K. F. H. von Münchhausen. Dramatika je vsebovala impresionistične in novoromantične poteze; prevladovali so žanrske slike, lirične skice in dialogi v melodičnem jeziku, pogosto tudi v verzih (Hofmannsthal, Hauptmannove sanjske in pravljične igre, A. Schnitzler, R. Beer-Hofmann). Neoklasicistična tragedija je opisovala usodo velikih posameznikov (P. Ernst), Wedekindove drame s karikiranimi potezami in erotično problematiko pa so že blizu ekspresionizmu. Roman si je bolj kot za opisovanje zunanjega dogajanja in okolja prizadeval za razčlenjen prikaz duševnih stanj, sanj in vizij; to velja za novoromantične, delno zgodovinske romane in pripovedi mladega Hofmannsthala, mladega H. Hesseja, R. Huch, J. Wassermanna. Domačijski književnosti lahko sledimo od ok. 1900 do danes, združuje pa tako razl. umetnike, kot so L. Thoma, P. Rosegger, C. Hauptmann, C. Viebig. Zgodnja pripovedna dela Th. Manna, še posebej družbeni in družinski roman Buddenbrookovi (Buddenbrooks, 1901), so povezovala realistično tradicijo in dekadenčno razpoloženje; Rilkejevi Zapiski L. M. Briggeja (Aufzeichnungen des Malte Laurids Brigge, 1910) se že odmikajo od dekadence, tako tudi Hofmannsthal, vendar z obratom k tragediji po starih zgledih, slavnostni igri in ohranjanju evropske tradicije.
Ekspresionizem (ok. 1910–25) Knjižni ekspresionizem je bil povsem nemško gibanje, ki se je razvilo vzporedno z likovno umetnostjo; teoretiki so bili H. Bahr, K. Edschmid, Kurt Pinthus. Natančen opis zunanje stvarnosti je zamenjalo ekstatično-vizionarsko opazovanje bistva pojavov. Slogovna značilnost je svoboda umetniških oblik; svobodni ritmi, patos, nelogične, pogosto neslovnične povezave besed so bili značilni za liriko; ta je v skrajni obliki v dadaizmu povsem razpadla. Poleg lirike F. Werfla, G. Heyma, G. Benna, G. Trakla, E. Stadlerja, J. R. Becherja je značilna izrazna oblika drama. Abstrakcija, tipiziranje in simboliziranje, pogosto telegramski slog in monolog ali menjavanje teh in tradicionalnih slogovnih sredstev, vse to so značilnosti ekspresionistične dramatike pri avtorjih, kot so: E. Barlach, R. J. Sorge, G. Kaiser, C. Sternheim, A. Wildgans, E. Toller, B. Brecht, W. Hasenclever, A. Bronnen, F. von Unruh. Med prozaisti so mdr. pomembni Benn, Heym, Sternheim, Edschmid, L. Frank, A. Döblin, F. Kafka. Ta je s svojim morečim sanjskim svetom spočel nadrealistično umetnost. Z ugašanjem ekspresionizma je proza spet dobila prednost, kot jo je imela v realistični umetnosti. Takratnih razmer in vprašanj so se pisci lotevali različno, jih kritizirali ali skušali rešiti. Socialno kritiko najdemo v romanih H. Manna in Kästnerjevih velemestnih satirah, analizo dobe in družbe v Čarobni gori (Zauberberg) in Tetralogiji o Jožefu (Joseph-Tetralogie) Th. Manna; z vojnimi doživetji in s povojno dobo so se ukvarjali E. Jünger, A. Zweig, L. Renn, E. M. Remarque; tudi v zgodovinskem romanu so pogosto obravnavali sodobna vprašanja (M. Brod, L. Feuchtwanger, R. Neumann, W. Bergengruen); v psihološkem, umetniškem in družinskem romanu so se velikokrat pojavljale avtobiografske poteze (H. Carossa, Hesse, I. Seidel, E. Wiechert). Moderno dobo sta skušala razčleniti R. von Musil (Mož brez posebnosti, Der Mann ohne Eigenschaften) in H. Broch (Mesečniki, Die Schlafwandler), Döblin je v romanu Berlin Alexanderplatz (1929) z znanstveno natančnostjo opisal kaos velemesta. Socialistične težnje so se pojavile pri Brechtu, A. Seghers in v proletarsko-revolucionarni književnosti, politično tendenčno prozo so pisali Feuchtwanger, H. Mann, H. Kesten ter – v časnikarskem slogu – K. Tucholsky. St. Zweig je dajal prednost psihološki prozi. Brechtovo »epsko gledališče« naj bi gledalca vzgajalo in navajalo k razmišljanju.
Književnost med nacizmom Nacionalsocialistični prevzem oblasti je s požiganjem knjig in kulturno uravnilovko knjižnemu življenju zadal globoko rano. Številni avtorji so bili preganjani (mdr. brata Mann, Werfel, A. in St. Zweig, Musil, A. Seghers, Broch, Döblin, Zuckmayer, F. Bruckner, Brecht, Feuchtwanger, G. Kaiser, J. Roth, N. Sachs, E. Canetti, Ö. von Horváth), proti političnim razmeram v Nemčiji so protestirali s »književnostjo v pregnanstvu«. Drugi so bili prisiljeni k molku ali pa so se prilagodili nemškutarski »književnosti krvi in zemlje«. Omejitev na zasebno, naravo, zgodovinske in verske teme ter klasično tradicijo je omogočala liriko zunaj prevladujočih tokov (J. Weinheber), hkrati je cvetel domovinski roman. Nekateri so poskušali kritizirati politični sistem pod krinko zgodovinskega, verskega ali utopičnega romana (St. Andres, E. Jünger, R. Schneider).
Povojno obdobje Dobo po 1945 zaznamujejo prizadevanja, da bi z eksperimentiranjem in s prevajanjem znova našli stik s svetovno književnostjo. Delitev Nemčije po začetnem sodelovanju v Kulturni zvezi za demokratično prenovo ali Kantorowiczevem časopisu Ost und West je pomenila tudi kulturno-politično delitev nemške književnosti. Številni socialistični pisatelji tako proletarskega kot meščanskega rodu (Becher, Brecht, W. Bredel, A. Seghers, F. C. Weißkopf, F. Wolf, A. Zweig) ter tisti, ki so zasloveli šele v pregnanstvu (St. Hermlin, St. Heym idr.), so se vračali iz pregnanstva v Vzhodno Nemčijo; priljubljenim temam v pregnanstvu (spomini na koncentracijsko taborišče, državljanska vojna v Španiji, doživetje tujine) sta se pridružili temi socialistične graditve in delavsko-kmečke države (E. Strittmatter). Enostranska razglasitev socialističnega realizma se je vedno bolj upirala meščanskemu, t. i. kritičnemu realizmu in preprečevala nadaljevanje vsakršnega formalizma. Konec 50. let, po obsodbi »revizionista« G. Lukácsa, se je kot odgovor na literarno mrtvilo in intelektualno opozicijo pojavila nova vrsta državno vodene delavske književnosti in ta naj bi se bila razvila v socialistično realistično nacionalno književnost; poklicne pisatelje so pošiljali na pogovore in »izmenjavo delovnih izkušenj« v podjetja, na drugi strani pa spodbujali »gibanje pišočih delavcev« (bitterfeldska pot). Ob tem je vse do najnovejšega obdobja nastajala književnost kritičnih posameznikov, ti so iskali svoj lastni izraz zunaj utečenih poti (mdr. J. Bobrowski, G. de Bruyn, S. Kirsch, H. Müller, V. Braun, W. Biermann, R. Kunze, Ch. Wolf, J. Becker, U. Plenzdorf, H. Schütz, I. Morgner, G. Kunert idr.). Mnogi so le s težavo izdajali svoja dela v NDR, nekateri so dolga leta trpeli zaradi prepovedi izdajanja. Zato je do 1989 vedno več vzhodnonemške književnosti izhajalo v ZRN; poleg tega v 70. letih, zlasti po Biermannovem izgonu iz NDR, množično izseljevanje pisateljev v ZRN. Vse to je povzročilo občuten upad vzhodnonemške književnosti. V Zahodni Nemčiji se je književnost po 1945 navezovala na pozni ekspresionizem, na realistično književnost 20. let (»nova starnost«) in na liriko narave 30. let (G. Eich, W. Lehmann). Velik vpliv je imel v pregnanstvu nastali roman o pogodbi s hudičem Doktor Faustus Th. Manna. Stvarno podobo Nemčije v ruševinah, pretresenost, strah in apokaliptični razpad vrednot ob doživetju vojne in povojne dobe zrcalijo dela W. Borcherta, proza H. Bölla ter dela avtorjev, ki so se vrnili iz ameriškega vojnega ujetništva (A. Andersch, W. Kolbenhoff ali H. W. Richter). Ti sodijo k ustanoviteljem najpomembnejšega povojnega časopisa Der Ruf; ko so ga 1947 Američani prepovedali, so ustanovili Skupino 47. V prvi polovici 50. let se je z I. Bachmann in I. Aichinger pojavilo novo poetiziranje jezika (in vzporedno s tem sprejetje judovskih pesnikov P. Celana in N. Sachs, ki sta ostala v tujini), 1959 je G. Grass doživel senzacionalen prodor s Pločevinastim bobnom (Blechtrommel), M. Walser, W. Hildesheimer, H. M. Enzensberger, U. Johnson in J. Becker so na teh zborovanjih brali iz svojih del; H. Heißenbüttel je omajal realistični koncept skupine, takrat še neznani P. Handke je na zadnjem uradnem srečanju skupine v Princetonu ozmerjal »opisno književnost«, pozneje pa sam opisoval svojo notranjost. H. E. Nossack, W. Koeppen, M. Frisch, A. Schmidt, H. C. Artmann, Th. Bernhard, A. Kluge so imeli s Skupino 47 zelo malo ali skoraj nič skupnega; kljub temu je omenjena skupina verjetno pomenila najodločilnejše gibalo zahodnonemške povojne književnosti, dokler ni začela konec 60. let krožiti beseda o »smrti književnosti«; Enzensberger jo je 1968 omenil v Voznem redu 15 (Kursbuch 15) in hkrati zahteval ter podpiral »faktografsko«, materialistično in politično dejavno književnost. Na nemško dramatiko (Dürrenmatt, Frisch, Hacks, Heiner Müller idr.) je nedvomno najbolj vplival Brecht; poleg njega sta bila za socialnokritično gledališče (M. Sperr, R. W. Fassbinder, F. X. Kroetz, W. Bauer) pomembna še M. Fleißer in Horváth; bolj vsebinske kot dramaturške pobude so izhajale iz dokumentarnega gledališča (Wolfgang Graetz, R. Hochhuth, H. Kipphardt), presenetljivo nove oblike dokumentarnosti so našli T. Dorst, Enzensberger in P. Weiss; kriza gledališča, razpetega med denarno podpirano kulturno porabo in političnim uporom, se je izrazila v Handkejevih in Bernhardovih gledaliških delih, v novejšem času tudi pri B. Straußu. Poleg drame se je močneje kot kadarkoli prej uveljavila radijska igra; v novih oblikah so jo cenili predvsem mladi avtorji. Dvom o učinkovitosti leposlovja, saj ga je bral le manjši del izobraženega meščanstva, je prav pri mlajših avtorjih na eni strani spodbujal iskanje radikalnih formalnih rešitev, ki so se upirale porabniškemu vedenju (Dunajska skupina, konkretna poezija, oblike knjižnega pop arta in prestopanje mej na multimedijska področja: P. O. Chotjewitz, J. Becker, Uwe Brandner, R. D. Brinkmann, W. Wondratschek idr.), na drugi strani pa je z Grassovo in Böllovo kritično zavzetostjo vodil v politiziranje tako v knjižnih delih kot tudi v javnih dejavnostih (mdr. Skupina 61, E. Fried, F. J. Degenhardt, P. Rühmkorf, M. Scharang, G. Wallraff, dramatiki Heinrich Henkel, Gerhard Kelling, Kroetz, Hartmut Lange idr.). V 60. letih so bile knjižne možnosti omejene na objektivno »faktografijo«, uporabo ready-madeov (dokumentov, zapisnikov), v 70. letih preobrat. Pisatelji so iskali in našli novo pot do samega sebe: od dosežene objektivnosti do subjektivnosti »nove čutečnosti«. Mladi Švicarji in Avstrijci (G. Wolfgruber, F. Innerhofer, G. F. Jonke, P. Rosei) so – razen H. Achternbuscha – prej kot mnogi nemški avtorji tudi jezikovno našli nov način za povezavo opisa stvari in socialnega okolja s subjektivno izkušnjo. V književnosti 70. let so prevladovale eksistencialne teme; opazen pečat so vtisnile avtobiografske težnje. Pomembna je postala ženska književnost, določale so jo tako emancipacijske vsebine kot ženski način pisanja (Ch. Wolf, G. Wohmann). Z družbo 80. let so se predvsem ukvarjali M. Walser, P. Handke (s klasicističnimi težnjami) in B. Strauß; ta je z natančnimi opazovanji poleg H. Achternbuscha, F. X. Kroetza in E. Jelinek eden najpomembnejših gledaliških avtorjev. Po obdobju politiziranja književnosti se je v ospredju pojavilo jasno estetiziranje, to se je v liriki kazalo kot težnja k preprosti pesmi o naravi (Ulla Hahn, S. Kirsch).
Dostopnost