norveška glasba, novejša norveška glasbena zgodovina se začenja v 18. st. še pod dansko zasedbo, ko so se Bergen, Oslo in Trondheim razvijali v središča meščanskega glasbenega gibanja. Po ločitvi od Danske 1814 je W. Thrane (1790–1828) ustvaril prvo norveško spevoigro (Fjeldeventyret, 1825), R. Nodraak (1842–66) pa je zložil norveško državno himno. Pomembni skladatelji v 19. st. so O. Bull (1810–80), H. Kjerulf (1815–68), J. S. Svendsen (1840–1911), Ch. Sinding (1856–1941) in še posebej E. Grieg, na katerega je kakor na Svendsena in Sindinga močno vplivala nemška romantika; skladatelji v 20. st.: O. Sandvik (1875–1976), H. H. Saeverud (1897–1992), K. Egge (1906–1979), A. Bibalo (*1922), F. Mortensen (1922–1983), A. Nordheim (*1931), K. Kolberg (*1936) in A. Janson (*1937).
Dostopnost