ogrevanje, postopek ali proces za zviševanje temperature; npr. prostorov, delovnih obratov, industrijskih surovin (npr. pri sušenju lesa, preoblikovanju plastičnih mas), strojev (da dosežejo območje zanesljivega in ekonomičnega delovanja). Za ogrevanje bivalnih in delovnih prostorov uporabljamo samostojna grelna telesa (npr. odprti kamin, lončena peč, železna peč, trajno žareča peč, električni kalorifer in termoakumulacijska peč), za ogrevanje več prostorov hkrati z eno pečjo pa centralno ogrevanje (v hišah) in etažno ogrevanje (v stanovanjih). Najpogostejši viri toplote so les, premog, kurilno olje, zemeljski in naftni plin ter elektrika (električno ogrevanje). Zaradi nihanja cen in škodljivega vpliva trdih kuriv na okolje postopoma uvajanje ogrevanja s tekočimi gorivi in plinom. Glede na način prenosa toplote poznamo več načinov ogrevanja: a) toplovodno ogrevanje (za stanovanjske in poslovne prostore): v kotlu zgorevajo premog, drva, plin ali kurilno olje. Tako se voda ogreje in nato ogreta teče po dovodnih ceveh do radiatorjev. Tam oddaja toploto in se hkrati ohlaja. Po povratnih ceveh se nato ohlajena vrne v kotel. Pri talnem in stropnem ogrevanju namesto (ali poleg) radiatorjev uporabijo kačasto zvite cevi; položene so v tleh ali stropu. Načelno enako je daljinsko ogrevanje, le da toploto hkrati z električno energijo (kogeneracija) proizvaja energetski sistem v bližini mesta. Vroča voda (ali para) teče po toplovodnem omrežju in v toplotnih postajah predaja toploto hišnim ogrevalnim sistemom; b) parno ogrevanje: omogoča prenos velike toplotne moči in se večinoma uporablja v industrijskih obratih, v katerih je para stranski produkt proizvodnih procesov. V radiatorje priteka sveža para iz parnega kotla ali izpušna para, nastala v toplotnih procesih. Ko odda toploto, se ohladi in utekočini, nato pa takšna vrača v kotel. Glede na tlak pare ločimo nizkotlačne (do 0,5 bar nadtlaka) in visokotlačne (1–3 bar nadtlaka) ogrevalne sisteme; c) toplozračno ogrevanje se zaradi preprostosti uporablja v manjših enodružinskih hišah, pa tudi v konferenčnih dvoranah, telovadnicah, industrijskih obratih in povsod tam, kjer je v kratkem času treba ogreti velik prostor. Razlikujemo dva sistema: 1) pri ogrevanju s svežim zrakom (za manjše prostore) črpajo zunanji zrak in ga vodijo ob rešetkah peči, da se ogreje. Topel zrak doteka v ogrevane prostore z naravnim kroženjem (dviganje zaradi manjše gostote) ali pa ga vpihujejo z ventilatorji. Ko odda toploto, odteče na prosto ali pa v toplotnem izmenjevalniku odda preostalo toploto dotekajočemu zraku; 2) ogrevanje z obtočnim (regeneriranim) zrakom je bolj ekonomično, zahteva pa večje investicije (npr. za velike blagovne hiše). Zrak po oddaji toplote vsesajo ventilatorji, ki ga potisnejo skozi filtre in očiščenega v peč. Zrak tako stalno kroži v zaprtem sistemu, zato mu dovajajo le toliko toplote, kot jo odda v prostorih; svežega (hladnega) zraka od zunaj dodajajo le toliko, kolikor ga uide skozi okna, vrata in druge odprtine v stavbi. Pri obeh načinih so lahko vir toplote fosilna goriva, električne energije ali drugi nosilci toplote (npr. para, topla voda). Ker ogrevanje zelo vpliva na okolje, si v zadnjem času prizadevajo čim bolje izkoristiti naravne vire. Pri ogrevanju s soncem uporabljajo sončne kolektorje; kolektorji imajo veliko črno površino in dobro absorbirajo sončno energijo. Skozi kolektor in po cevovodu kroži tekoča snov (npr. voda s sredstvom proti zmrzovanju) in se pri tem segreje. Temperatura vode lahko tudi pri nekoliko oblačnem vremenu doseže pribl. 40 °C. Zaradi velikih nihanj v sevanju sonca se toplota shranjuje v toplotnem zbiralniku; ta shrani dovolj toplote, da lahko nekaj dni ogreva stanovanjske prostore. Pri preprostejših sistemih teče voda iz zbiralnika neposredno v radiatorje (velike površine), zahtevnejši pa imajo toplotno črpalko. Ta zviša temperaturo vode in omogoča uporabo manjših radiatorjev. Z dobro izdelanim sistemom je mogoče ogrevati bivalne prostore brez zunanjega vira energije večji del leta; izjema so le zelo mrzla obdobja, takrat se za ogrevanje uporabijo klasična goriva. Pri geotermalnem ogrevanju prihaja toplota iz vročih plasti v notranjosti Zemlje. V tla izvrtajo dve vrtini: skozi eno priteka topla voda iz globin in odda toploto, nato pa se ohlajena spušča. Če je temperatura dotekajoče vode dovolj visoka, lahko prenos toplote poteka neposredno, sicer pa uporabijo toplotno črpalko. Pri nekaterih sistemih črpajo toploto iz zraka, v katerem je akumulirana energija sončnega sevanja. Izkoristek in ekonomičnost takšnega sistema sta opravičljiva, če je zunanja temperatura večja od 3 °C; v nasprotnem primeru se zelo zmanjša izkoristek toplotne črpalke, ki se zato izključi. Namesto nje začne delovati klasični ogrevalni sistem. S takšnim sistemom je mogoče prihraniti do 70 % kurilnega olja. Na količino porabljene toplote močno vplivajo toplotne izgube; pri enaki temperaturi prostora lahko z učinkovito toplotno izolacijo zunanjih sten in tal ter z zmanjšanjem okenskih površin znižajo ogrevalno moč za 30–50 %.
Dostopnost