ortogonalen [grško-latinsko], pravokoten (npr. za vektorje, tudi v abstraktnih prostorih); v prenesenem pomenu tudi fizikalne količine, ki nimajo vpliva druga na drugo.

Sorodna gesla: horizontalen | navpičen | pravokoten | vertikalen


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek