pacifizem [latinsko pacificus, ‘miroljuben’], nasprotovanje vojni. Pacifizem kot politični program zastopa mirovno gibanje; močno se je razširilo od sredine 19. st. zaradi očitne nesmiselnosti sodobnih vojn. Kot filozofski ali religiozni postulat ima pacifizem dolgo tradicijo; izvira iz antike, predvsem pa krščanstva; novejši viri so predvsem v nemški in francoski filozofiji razsvetljenstva. Prve pacifistične skupine so nastale v različnih ameriških sektah (kvekerji); v začetku 19. st. v Veliki Britaniji (1816) in Severni Ameriki (1828) nastanek prvih mirovnih združenj (Peace Societies). V srednji Evropi je pacifizem pridobil vpliv v drugi polovici 19. st. predvsem z B. von Suttner in A. H. Friedom. Vodilni predstavniki so bili še Švicar H. Dunant, Francoz J. Jaurés, Nemec L. Quidde. »Središče« od 1891 v obliki Mednarodnega mirovnega urada v Bernu (pozneje v Ženevi); 1910 prejel Nobelovo nagrado za mir. Do prve svetovne vojne je pacifizem ostal omejen na manjše skupine. Nove močne spodbude je pacifistično gibanje dobilo po obeh svetovnih vojnah. Mednarodne organizacije: Internacionala nasprotnikov služenja vojaščine (War Resisters International), Mednarodna ženska liga za mir in svobodo, Mednarodna spravna zveza (evangeličanska), gibanje Pax Christi (katoliško), Gibanje za svetovni mir, Mednarodni Rdeči križ; v krogu teh organizacij tudi npr. Amnesty International (1977 Nobelova nagrada za mir).
Dostopnost