pismo (grško epistole, latinsko epistula), 1. splošno:sredstvo za pisno sporazumevanje med osebami; prva pričevanja že v Egiptu in Asiriji; pismo se je zgodaj razvilo v knjižno obliko (4. st. pr. n. š.), v antiki obsežna književnost v pismih: Ciceron, Plinij mlajši, Seneka mlajši. Posebne oblike: pismo v verzih (Horacijevo Pismo o pesništvu), odprto pismo (navadno s politično vsebino), fiktivno pismo, filozofsko poučno pismo (predvsem v zgodnjem krščanstvu: pismo apostolov, pismo cerkvenih očetov). V srednjem veku do humanizma latinska pisma z dušnopastirskimi, poučnimi, političnimi in uradnimi nameni, v humanizmu individualna, pogosto tudi satirična pisma. Mistiki in M. Luther so uvedli pismo v nacionalnem jeziku. Pisemski jezik v 17. st. francoščina; Marie de Sévigné, B. Pascal, Ch. de S. Montesquieu, Voltaire in D. Diderot so postali evropski zgled za eleganten slog pisanja. V nemški klasiki in romantiki nov višek: pismo kot sentimentalni izliv duše, kot osebni in kulturnozgodovinski dokument umetniške veljave (dopisovanje med Goethejem in Schillerjem), pogosto tudi sredstvo teoretične razprave (npr. Herderjeva Pisma za spodbujanje človečnosti, Briefe zur Beförderung der Humanität, 1793–97, in Schillerjeva O estetski vzgoji človeka, Über die ästhetische Erziehung des Menschen, 1795). Pomembni pisemski roman. V 20. st. upad pisemske kulture. – Pri Slovencih so pisali literarnozgodovinsko pomembna pisma Trubar, Zois, Linhart, Čop, Kopitar, Prešeren, Levstik, Stritar, Cankar, Kosovel, Kocbek idr.
Dostopnost