placet [latinsko, ‘ugaja’],
1. splošno: pristanek, privolitev.
2. katoliška Cerkev: obrazec pritrditve, predvsem na koncilih.

Sorodna gesla: koncil
3. zgodovina: placet vladarja (latinsko Placentum regium), pravica, ki so si jo lastili vladarji oz. vlade, da odobravajo oz. razveljavljajo cerkvene odloke.

Sorodna gesla: evokacija


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek