plemstvo [latinsko nobilis, ‘plemeniti rod’], družbena skupina s posebnimi privilegiji; svoje posebne pravice deduje in jih tako prenaša na svoje potomce. Večvrednost plemstva je bila opredeljena mitološko (npr. božanski rod) ali funkcionalno (npr. zasluge za skupnost v vojni). Nastanek plemstva ni dokončno pojasnjen. Podlaga za družbeni status plemstva je bila kombinacija rodu, lastnine in izobrazbe. Do 19. st. je bilo plemstvo vladajoči sloj večine evropskih dežel; plemiči so zasedali najpomembnejša mesta v politiki, gospodarstvu in vojski. V zgodnjem srednjem veku se je plemstvu, ki je svoj položaj podedovalo, pridružilo še plemstvo, ki je takšen položaj dobilo zaradi zaslug. Fevd je dobilo od kralja. Pozneje je plemstvo sestavljalo večino srednjeveškega viteštva. V nemških deželah je na začetku smel podeljevati plemiške naslove samo cesar oz. kralj (od Karla I. Velikega tudi plemiška pisma, pisemsko plemstvo); od 17. st. pa so lahko povzdigovali v višji stan tudi volilni knezi in nadvojvode. Po koncu Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda (1806 do revolucije 1918) so plemiške naslove lahko podeljevali vsi deželni gospodje. Po uveljavitvi meščanstva, najpozneje pa po francoski revoluciji, so plemiški privilegiji (posebne službe, oprostitev davka, sodna oblast, pravica do dajatev in služnosti) začeli postopoma izginjati. Izjema je Velika Britanija, kjer so se določeni plemiški privilegiji ohranili do zdaj.
Plemiški naslovi (po hierarhiji) V Nemčiji vojvoda, knez, grof, baron, vitez (plemeniti), z imenskim dodatkom »von« (podobno v Švici in Avstriji); v Veliki Britaniji vojvoda, markiz, earl (grof), vikont, baron, baronet, vitez; v Franciji vojvoda, markiz, grof, vikont, baron, vitez; v Italiji knez, vojvoda, markiz, grof, vikont; v Španiji vojvoda, markiz, grof, vikont, baron, vitez.
Dostopnost