pojem, skup bistvenih znakov, značilnih za več predmetov; pojem je rezultat miselnih postopkov (abstrakcije, primerjanja, posploševanja, analize in sinteze), ki so pogoj za druge oblike racionalne stopnje spoznavanja, kot sta sodba (izjava, logični stavek) in sklepanje. S pojmi zajemamo predmete spoznanja, tj. stvari, lastnosti in razmerja. Celotnost v pojmu zajetih znakov je vsebina pojma, področje predmetov, za katere velja, pa obseg. Pojme delimo na primerljive in neprimerljive, primerljive pa na združljive in nezdružljive. Združljive pojme delimo na ekvivalentne, podrejene in nadrejene ter na presečne, nezdružljive pa na soodnosne in protislovne. Pri Platonu so pojmi predstopnje idej in so neodvisni od eksistence posameznih stvari, končne stvari so le deležne idej (podobno je tudi pri B. Bolzanu, E. Husserlu, A. Meinongu, K. Twardowskem). Aristotel je s svojo umestitvijo pojma v dušo uveljavljal nasprotno stališče, ki so ga sprejeli Boetij, W. of Ockham, R. Descartes in I. Kant, pri čemer naj bi bili pojmi le produkti razuma, ne pa vrojene ideje (razen pri Descartesu). Kant, ki je razlikoval zor in pojem kot dva medsebojno odvisna izvora spoznanja, je pojme načelno razdelil na empirične, tj. tiste, ki izhajajo iz izkušnje, in na čiste, tj. tiste, ki so pred vsako izkušnjo (kategorije). Za G. W. F. Hegla je pojem neka vrsta omikanja duha vse dejanskosti, ki v zgodovini ustrezno udejanja svoje bistvo. Jezikovna oblika mu je pri tem nujna, vendar abstraktna, nepopolna stopnja, zaradi česar mora biti pojem v svojem udejanjanju kot pojem v terminološkem smislu odpravljen in ohranjen na višji stopnji. Zdaj se vse bolj uveljavlja pojmovanje pojma le v jezikovnem pomenu kot pravila rabe jezikovnih znakov, poudarek pa je na njegovi odvisnosti od jezikovno-kulturnega in teoretičnega okolja.