popis prebivalstva (ljudsko štetje, cenzus), tradicionalna metoda za ugotavljanje stanja prebivalstva, ki se na ravni države izvede v stalnih časovnih razmikih (običajno vsakih deset let); s popisom se statistično ugotavljajo točno število prebivalcev države in njegove strukture po starosti, spolu, stanu, verski pripadnosti, poklicu ipd. Običajno je s tem povezan tudi popis stanovanj in podjetij (popis neproizvodnega in proizvodnega premoženja gospodinjstev in podjetij). Težave, ki se pojavljajo ob popisu prebivalstva, se nanašajo predvsem na: 1. popisno kategorijo (popis po načelu navzočnosti ali po načelu stalnosti); 2. določitev popisnega datuma in popisnega kritičnega trenutka (običajno pozimi ali zgodaj spomladi, kritični trenutek pa je polnoč popisnega dne); 3. določitev območja (spreminjanje državnih in notranjih regionalnih ter območnih meja); 4. določitev vrste vprašanj.
Popis prebivalstva v Sloveniji V habsburški državi od 1754 občasna štetja prebivalstva; prvi celovit popis prebivalstva 1857; naslednji 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. V jugoslovanskem obdobju dva popisa prebivalstva (1921 in 1931) pred drugo svetovno vojno, po njej pa še šest popisov prebivalstva (prvi 15.3.1948, vsi drugi 1953, 1961, 1971, 1981 ter 1991 in 2002 na datum 31.3.); popis prebivalstva 1991 je bil opravljen tik pred osamosvojitvijo republike Slovenije; podatki obdelani in objavljeni že po njej. Za razvoj metod popisa prebivalstva in izvedbo tega skrbijo statistični uradi (statistika). Z razvojem računalniške tehnologije se uveljavljajo registri prebivalcev, ki pomenijo stalno in natančnejšo evidenco stanja in gibanja prebivalstva. Države, ki nimajo teh registrov, pa stanje prebivalstva med posameznimi popisnimi datumi ugotavljajo predvsem z metodo interpolacije.
Dostopnost