prva pomoč, takojšnja zdravstvena oskrba, ki jo poškodovancu na kraju nesreče zagotovijo laiki; traja tako dolgo, dokler ne prispe služba nujne medicinske pomoči.
Epileptični napad Bolniku ne dajemo ničesar v usta in ga ne imobiliziramo, premikamo ga samo, če je v nevarnosti, da se bo še bolj poškodoval. Zrahljamo mu obleko. Ko napad mine, ga položimo v bočni položaj, ne pustimo ga samega!
Glava, poškodbe Laik lahko prepozna poškodbe glave samo v izjemnih primerih. Nezavest in bruhanje – četudi kratkotrajna – praviloma kažeta, da so poškodovani tudi možgani. V vsakem primeru poškodovanca takoj prepeljemo v bolnišnico. Odprte poškodbe lobanje zdravi nevrokirurg. Znaki in prva pomoč Nezavest, neenako razširjeni zenici, ponovitev nezavesti po obdobju, ko je bil bolnik popolnoma pri zavesti. Zelo alarmanten znak so krvavitve iz nosu ali ušesa. Poškodovanca, ki je pri zavesti in ne kaže znakov šoka, položimo na hrbet, glavo mu podložimo. Nezavestnega položimo v stabilen bočni položaj, glavo mu nekoliko dvignemo. Poškodovanec ne sme vstajati ali stati. Odprte rane sterilno obvežemo. Če gleda iz rane možganovina, jo prekrijemo s sterilno gazo in napravimo obvezo s svitkom, ki ga položimo okoli rane in pritrdimo s povojem. Na ta način obveza ne pritiska na možganovino. Takoj pokličemo reševalce!
Prikrite možganske poškodbe Znaki možganskega pretresa: Nezavest (trenutna ali več dni), spominska vrzel (amnezija), ki zajema čas nesreče, nenormalen krvni tlak in pulz – omotica, slabost, bruhanje; izginejo varovalni refleksi (zenice ne reagirajo na spreminjajočo se svetlobo). Tudi po krajši nezavesti naj bolnik leži v popolnem miru, čim prej naj ga pregleda zdravnik!
Kardiopulmonalno oživljanje (zastoj dihanja in delovanja srca) Ko ugotovimo, da se prizadeti ne odziva in ne zaznamo dihanja in srčnega utripa, takoj pokličemo službo nujne medicinske pomoči. Nato začnemo prizadetega oživljati po programu ABC (Airway – sprostitev dihalnih poti, Breathing – pomoč dihanju, Circulation – spodbujanje krvnega obtoka). Bolnik mora ležati na hrbtu na trdi in ravni podlagi, reševalec je ob boku prizadetega. Sprostitev dihalnih poti Tujke in izbljuvano vsebino moramo odstraniti iz ust. Kazalec in sredinec ovijemo v krpo in z njima obrišemo usta, trde kose izvlečemo iz ust z ukrivljenim kazalcem. Nezavestni ima slabši mišični tonus, zato lahko jezik in poklopec zapreta žrelo (to je tudi najpogostejši vzrok zapore dihalne poti pri nezavestnem). Dihalno pot najlažje odpremo z dvigom brade in potiskom glave nazaj. Eno roko položimo na čelo in z dlanjo močno potisnemo navzdol, prste druge roke položimo pod brado in jo potisnemo navzgor. Kadar nezavestni začne dihati, ga namestimo v položaj za nezavestnega, če ne, nadaljujemo oživljanje z umetnim dihanjem. Umetno dihanje Največkrat uporabljamo tehniko umetnega dihanja usta na usta. Z dvigom brade in potiskom glave nazaj vzdržujemo dihalno pot odprto. S palcem in kazalcem roke, ki je na čelu, stisnemo nosnici in tako preprečimo, da bi zrak uhajal skozi nos, z drugo roko nalahno odpremo usta. Globoko vdihnemo in pritisnemo svoja široko odprta usta okrog poškodovančevih ter počasi vpihnemo zrak. Po vsakem vdihu se moramo prepričati, če je bil zadosten. Dihanje je zadostno, ko opazimo, da se prsni koš dviguje in znižuje in ko slišimo oz. čutimo, da med izdihom zrak uhaja. To ponavljamo v ritmu normalnega dihanja, približno dvanajstkrat na minuto. Kadar poškodovančevih ust ni mogoče odpreti, ali pa so poškodovana, izberemo tehniko umetnega dihanja usta na nos. Z roko, ki je na čelu, držimo glavo nazaj, z drugo dvignemo brado navzgor, s palcem pa zatisnemo usta. Globoko vdihnemo in pritisnemo široko odprta usta tesno okrog poškodovančevega nosu ter vpihnemo v nos. Rahlo se zravnamo, ponovno vdihnemo, hkrati pa odmaknemo palec, ki je zapiral bolnikova usta in počakamo, da pasivno izdihne zrak. Pri dojenčkih in majhnih otrocih uporabljamo tehniko umetnega dihanja usta na nos in usta. Vpihavamo pogosteje in pazimo, da vpihi niso premočni. Zunanja srčna masaža Kadar pri nezavestnem ne zaznamo srčnega utripa, moramo hkrati z umetnim dihanjem izvajati tudi srčno masažo. Začnemo jo po prvih vpihih umetnega dihanja, ko je prizadeti že dobil ustrezno količino kisika. Roke namestimo na spodnjo tretjino prsnice: na svoji strani otipamo spodnji rob reber in jim sledimo do mesta, kjer se stikajo s spodnjim robom prsnice. Na spodnji del prsnice položimo dlan ene roke, na hrbtišče te roke pa pritiskamo z dlanjo druge roke, prsti obeh rok so iztegnjeni. Roki sta iztegnjeni tudi v komolcih, tako da je pritiskanje učinkovitejše. Pri odraslem pritisnemo ob posamezni kompresiji prsnico navzdol za pribl. 4–5 cm, nato popustimo pritisk in tako omogočimo, da kri priteče v prsni koš in srce. Masažo izvajamo s frekvenco 80–100 stiskov na minuto. Pri novorojenčku in dojenčku pritiskamo s palcem ali kazalcem in sredincem na sredino prsnice s frekvenco 100–120 stiskov na minuto. Hkrati z zunanjo masažo srca vedno izvajamo tudi umetno dihanje: po dveh vpihih naredimo 15 kompresij srca in to ponavljamo. Če sta reševalca dva, si delo razdelita: eden izvaja umetno dihanje, drugi masira srce (v razmerju 2 : 15).
Nezavest Če je bolnik nezavesten več kot nekaj minut, moramo poklicati zdravnika. Do takrat ga položimo v stabilen bočni položaj, zrahljamo mu obleko, varujemo ga pred podhladitvijo. Ne dajemo zdravil ali poživil! Zadušitev preprečimo s stabilnim bočnim položajem nezavestnega: pokleknemo ob njegov bok, primemo ga za roko in koleno nasprotne strani (koleno je upognjeno) in ga s hitrim močnim potegljajem obrnemo proti sebi. Zgornja noga je pri tem upognjena v kolku in kolenu, spodnja je iztegnjena. Zgornja roka je upognjena v komolcu in položena ob obraz, spodnja roka leži iztegnjena ob hrbtu. Glava je upognjena nazaj, obraz je nagnjen proti tlom, tako da lahko kri in izbljuvki nemoteno odtekajo. Nezavestne, ki so poškodovani, premikamo samo, če obstaja nevarnost zadušitve, sicer jih moramo ves čas opazovati!
Nos, krvavitev Bolnik naj sede pokonci, tako da se opira z rokami, glavo naj nagne rahlo naprej (da mu kri ne odteka v žrelo). Obleko, ki ga veže okrog vratu, naj zrahlja. Globoko naj diha skozi usta, ne sme se usekovati. Na vrat in tilnik mu damo mrzle obkladke, nosnic ne čistimo.
Oči, poškodbe Predmeti, ki udarijo v oko, lahko poškodujejo mrežnico. Oko čim manj premikamo, najbolje ga je zapreti in prekriti s sterilno gazo. Po potrebi damo poškodovancu sredstva proti bolečinam, do prevoza k zdravniku naj leži. Kemična poškodba očesa Pomembno je, da oko čim prej temeljito umijemo s čisto vodo (zlivamo jo iz kozarca ali pa ožemamo robček), zdravo oko prekrijemo. Poškodovanca čim prej odpeljemo k zdravniku, ne glede na to, da je oko morda videti zdravo.
Oparine Z vrelo vodo ali paro prepojena oblačila takoj previdno odstranimo. Prva pomoč je takšna kot pri opeklinah druge stopnje.
Opekline Ponesrečenca rešimo iz ognja; goreče in tleče dele oblačil in las pogasimo z odejo ali preprogo, zgorele dele obleke odrežemo in odstranimo. Ostankov oblačil, ki se držijo kože, ne odstranjujemo. Ne glede na vzrok in stopnjo opečenosti začnemo opekline v prvih 15 minutah po nesreči hladiti z mrzlo vodo ali ledom. Bolečine s tem izginejo ali jih vsaj olajšamo. Opekline prve stopnje Zgornja plast kože (povrhnjica) je močno pordela, občutljiva ali boleča: opečeno mesto hladimo z mrzlo vodo ali hladnimi obkladki in sterilno obvežemo. Opekline druge stopnje Uničene so zgornje plasti kože, pojavijo se mehurji, mesto opekline je zelo boleče. Rano zavarujemo pred okužbo – prekrijemo jo s sterilno gazo ali drugo čisto tkanino. Vse drugo prepustimo zdravniku. Nikoli ne odpiramo mehurjev! Na rano nikoli ne dajemo mazil, posipov ali olja in je ne obvezujemo! Preskrbimo čim hitrejši prevoz, medtem nadzorujemo dihanje. Opekline tretje stopnje Uničene so vse plasti kože in živci; največkrat so poškodovane tudi mišice pod opečeno kožo. Poškodovani predeli niso boleči. Takoj organiziramo prevoz v bolnišnico, po možnosti z rešilnim avtomobilom, kjer lahko poškodovanec prejema infuzijo. Prva pomoč je takšna kot pri opeklinah druge stopnje. Stopnja nevarnosti pri opeklinah Če je opečene 10 % površine kože, bolnika takoj prepeljemo v bolnišnico; pri 18 % opekle kože je bolnik v smrtni nevarnosti. Kadar je opečene več kot 10 % kože, se lahko pojavi šok (pri otrocih že prej).
Piki Kačji piki Človek, ki ga je pičila strupena kača, naj takoj leže in miruje. Pičeni ud nad pikom narahlo prevežemo (okončina ne sme pobledeti!). Mesto pika sterilno prevežemo, ud pa imobiliziramo. Bolnika čim prej prepeljemo v bolnišnico; ne dajemo mu alkoholnih pijač! Strupeni piki žuželk Želo in strupeno mečico postrgamo s kože z iglo ali noževo konico, ne s pinceto, da ne stisnemo še več strupa. Nato damo na rano obkladek.
Podhladitve, ozebline Najprej preverimo delovanje srca in dihanje, nato začnemo ponesrečenca postopno ogrevati. Kadar je njegova rektalna temperatura med 35 °C in 30 °C, zadostuje, da mu slečemo mrzlo obleko, ga zavijemo v suhe in tople odeje ter mu damo piti osladkan čaj (nikoli alkohola!). Splošno podhlajenega, ki ima rektalno temperaturo nižjo od 30 °C, ogrevamo z vročim ovojem (po Hiblerju): obleko odpnemo do perila in mu na trebuh in prsni koš (čez perilo) položimo zloženo rjuho, prepojeno z vročo vodo. Čeznjo obleko zapnemo in trup ovijemo s folijo ali vetrovko. Vse telo, tudi ude, zavijemo v več odej in podhlajenega prepeljemo v bolnišnico. Okončin ne masiramo, ne drgnemo in ne ogrevamo.
Ozebline Ponesrečenca zavarujemo pred mrazom, prizadeti del slečemo in ga segrejemo tako, da ga potopimo v toplo vodo (temperatura 40 °C). Nikdar ne drgnemo prizadetih udov, ne prediramo mehurjev, ozeblega dela telesa ne smemo ogrevati z neposredno toploto, ponesrečenec se pri hoji ne sme opirati na prizadeto nogo!
Poškodbe Brizgajoče krvavitve iz arterij (v ritmu pulza) moramo takoj ustaviti! Digitalni pritisk na krvaveče mesto Na mesto krvavitve položimo sterilno gazo in s prsti pritiskamo nanjo, če nimamo gaze, pritiskamo z golimi prsti. Pri krvavitvah na vratu je zasilna ustavitev možna samo s to metodo, zato s prsti pritiskamo na rano, dokler ne pridemo do kirurga, sicer nam poškodovanec izkrvavi. Kompresijska obveza Na krvavečo rano položimo blazinico prvega povoja ali zloženo sterilno gazo, pritrdimo jo z nekaj zavoji povoja, en konec povoja pustimo prost. Na mesto krvavitve položimo nato trdo zvit zavoj ali kakšen drug predmet in ga s preostankom povoja trdno pričvrstimo. Če rana še krvavi, tako da premoči obvezo, položimo nanjo še en povoj in ga trdno pritrdimo na prvega (prve obveze ne odstranjujemo!). Krvavitev se ustavi hitreje, če krvavečo okončino dvignemo. Kompresijske obveze ali preveze nikoli ne namestimo neposredno na zapestje, komolčni ali kolenski sklep, ker lahko pretisnemo tam potekajoče živce. Digitalni pritisk področne arterije ob kost S prsti pritisnemo arterijo ob kost. S to metodo hitro ustavimo krvavitev, vendar je lahko le začasna, ker s tem onemogočimo preskrbo celega območja, ki ga arterija oskrbuje. Uporabimo jo, če kompresijska obveza ne zadostuje, če so v rani veliki tujki ali pa je rana velika in razcefrana. Esmarchova preveza je skrajna metoda ustavljanja krvavitve. Uporabimo jo samo, če je ud popolnoma razmesarjen in krvavitve drugače ne moremo ustaviti. Uporabimo čisto obvezo, kravato, kos platna ali blaga, nikoli žic ali kablov! Poškodovano okončino dvignemo in naredimo obvezo, ki jo zategnemo s pomočjo palčke. Ponesrečenca moramo takoj prepeljati do bolnišnice – takšna obveza naj ne bo zategnjena več kot 30 minut! V skrajnem primeru jo po tem času popustimo in po 30 sekundah naredimo novo. Preveza ni nikoli primerna za ponesrečenca, ki je v šoku. Odtrgane prste in ude zavijemo v sterilno gazo in damo v vrečko, ki leži v ledeno mrzli vodi. Rano na krnu oskrbimo enako kot druge rane. Odtrgan ud skupaj s poškodovancem čim prej prepeljemo v bolnišnico, kjer bodo opravili reimplantacijo. Okužbo rane preprečimo s sterilno gazo ali prvim povojem (je sterilno zavit), ki ju položimo na rano. Če tega nimamo, lahko uporabimo sveže prelikano tkanino. Dokončno naj bo rana oskrbljena v šestih urah! V telo zaritih tujkov ne premikamo in jih ne poskušamo odstraniti. Obveza mora rano varovati, vpijati izločke in omogočiti mirovanje okončine. Namestiti jo moramo dovolj čvrsto, da se ne premika, hkrati pa ne sme ovirati krvnega pretoka. Pri zlomih kosti namestimo opornice. Udarnine Nanje polagamo hladne vlažne obkladke, lahko tudi vrečko z ledom. Pri zvinu se sklepna ovojnica in kapsula nategneta ali pretrgata, skoraj vedno se hkrati izlije kri: mirovanje, hladen, vlažen obkladek, elastični povoj; poškodovanec mora k zdravniku. Pri izpahu se sklepni površini ločita, sklepna ovojnica se pri tem pogosto pretrga. Sklepa ne premikamo in ga ne poskušamo naravnati! Ud imobiliziramo in poškodovanca čim prej odpeljemo k zdravniku. Pri notranjih poškodbah trebuha se mišice skrčijo, trebušna stena je popolnoma trda. Kadar predvidevamo, da so poškodovani notranji organi, poškodovancu ne smemo dajati pijače ali hrane. Takoj pokličemo zdravnika. Odprte poškodbe sterilno obvežemo. Bolnik naj leži z visoko dvignjenim vzglavjem in skrčenimi nogami (zmanjša se napetost trebušne stene). Pazimo na morebitne znake šoka. – Tudi pri manjših ranah na trebuhu pokličemo zdravnika! Poškodbe ušes in nosu Krvavitev iz sluhovoda je povezana s poškodbami lobanjskega dna, tudi krvavitev iz nosu ob nesreči je lahko povezana s poškodbo lobanje. Pri notranjih poškodbah ušesa ne odstranjujemo iz ušesa niti krvi niti tujkov, uho samo sterilno obvežemo. Zunanje poškodbe nosu sterilno obvežemo, na zatilje položimo hladne obkladke; pri notranjih poškodbah pokličemo zdravnika.
Poškodbe z električnim tokom Z omejenimi opeklinami, ki jih povzroči električni tok, ravnamo enako kot z drugimi vrstami opeklin. Na mestu, kjer električni tok vstopi v telo in iz njega izstopi, so vidne električne značke. Ta zunanja znamenja niso videti huda v primerjavi z možnimi notranjimi poškodbami: fibrilacijo prekatov (pogosto povezana z zastojem dihanja), krči mišic, ki jih je oplazil električni tok, in toplotnimi poškodbami mišic, ki nastanejo, ko skoznje teče električni tok. Zato moramo tudi pri manjših poškodbah preiskati srce in živčevje, še posebej pri majhnih otrocih. Prva pomoč: poškodovanca moramo čim prej rešiti iz nevarnega območja električnega toka. Odklopimo tok ali odvijemo varovalke. Če to ni mogoče, moramo ponesrečenca potegniti stran od električne naprave ali napeljave. Sebe zavarujemo tako, da stopimo na leseno ali gumijasto podlago. Če je mogoče, odstranimo vir električnega toka tako, da ga odrinemo stran. Kadar je napetost večja od 380 voltov, prepustimo reševanje izurjenim reševalcem, ki jih nemudoma pokličemo. Poškodovanca, ki smo ga prenesli na varno, po potrebi oživljamo, nezavestnega položimo v stabilen bočni položaj. Takoj pokličemo zdravniško pomoč.
Prenos bolnikov in poškodovancev Če je le mogoče, naj poškodovanca dvigne več reševalcev. Ti pokleknejo k njegovi zdravi strani. Kadar sta reševalca dva, potisne prvi eno roko pod vratom ponesrečenca do nasprotne pazduhe, drugo pa položi pod spodnji rebri tako globoko pod hrbet, da doseže poškodovančevo roko na drugi strani. Drugi reševalec ima eno roko pod križem, drugo pa kolikor je mogoče daleč proti stopalom. Če so reševalci trije, podpira drugi križ in stegno, tretji nosi spodnji del nog. Reševalci ponesrečenca hkrati dvignejo in položijo na nosila. Namesto nosil lahko uporabimo vrata, lestev, desko. Kadar poškodovanec lahko hodi, ga z eno roko podpiramo okrog bokov, njegovo roko si položimo okoli vratu. Nezavestnega bolnika prenaša en reševalec na rami.
Prsni koš, poškodbe Pri poškodbah prsnega koša in kadar poškodovanec težko diha, ga posadimo v polsedeč položaj, tako da se lahko z rokami opira ob tla. Kadar so poškodovana tudi pljuča, izkašljuje bolnik kri; huda dihalna stiska! Pri odprtih poškodbah, kadar sega rana v prsno votlino, slišimo brbotanje zraka. Takšno rano moramo neprepustno obvezati: na rano položimo sterilno gazo, čeznjo damo kos polivinila ali gumiranega platna, nato jo obvežemo s krožnimi zavoji (takšno obvezo imenujemo cingulum). Pri zlomu ključnice namestimo pod pazduho blazinico, pripadajočo roko damo v oporno ruto in jo s krožnimi povoji pritrdimo k telesu.
Reševanje ponesrečenca (Rautkov prijem) Rautkov prijem uporablja reševalec, kadar mora sam prenesti ponesrečenca s kraja nesreče (če je to nevarno) ali ga spraviti iz avta. Stojimo za poškodovancem. Ležečega z obema rokama primemo pod tilnikom in ga dvignemo v polsedeč položaj. Poškodovančevo roko skrčimo v komolcu, položimo prek prsi in primemo z obema rokama (potisnemo ju pod pazduhi) za zapestje in podlaket. Stopimo nazaj in potegnemo poškodovanca nase. S stopanjem nazaj vlečemo bolnika na varno. Če je poškodovanec v avtu, potisnemo sedež čim bolj nazaj, bolnika primemo pod pazduhami za upognjeno podlaket in si ga potegnemo na kolena, nato pa odvlečemo nazaj. Rautkovega prijema ne smemo uporabljati pri poškodbah hrbtenice ali medenice!
Srčni infarkt, angina pektoris Pri srčnem infarktu je preskrba srca s krvjo ovirana ali povsem onemogočena. Znaki: – močna bolečina v predelu srca, ki se širi navzgor za prsnico proti vratu, v levo ramo in roko, redkeje na desno stran – šibek pulz, bleda ali sivo-modra koža – mrzel znoj, drgetanje – strah pred smrtjo. Takoj pokličemo zdravnika. Razrahljamo obleko, bolnika poležemo, po potrebi ga oživljamo. Angina pektoris Kronična motnja dotoka krvi v srce, izzovejo jo telesni in duševni napori. Bolnik ima običajno pri sebi zdravilo (tabletko nitroglicerina, ki si jo da pod jezik), sicer pokličemo zdravnika.
Srčni zastoj Dihanje in krvni obtok sta med seboj tesno povezana, v kritičnih stanjih ju moramo skrbno nadzorovati. Znaki srčnega zastoja: – pulza na zapestju in vratu ne otipamo – srčnih tonov ne slišimo – navadno se dihanje ustavi – razširjeni zenici – koža in sluznice so modrikaste. Takoj moramo začeti s postopki oživljanja – umetnim dihanjem in masažo srca.
Šok, kolaps Šok se pojavi zaradi zmanjšanega pretoka krvi, zato tkiva ne dobijo dovolj kisika. Znaki šoka Pospešen, vedno slabše tipljiv pulz; bledica, hladne konice prstov na rokah in nogah, hladna koža in nos – hladen znoj – mrazenje – hitro, plitvo dihanje – nemir in žeja; strah pred smrtjo. Ukrepi pri šoku Bolnika položimo na hrbet, noge naj ima 10–15 cm višje od glave. Če krvavi, takoj ustavimo krvavitev. Kadar zelo krvavi, mu dvignemo noge pravokotno navzgor, da dobijo notranji organi čim več krvi. Takoj pokličemo reševalce! Kolaps je posledica nenadnega znižanja krvnega tlaka. Značilni zanj so: vrtoglavica, mrazenje, bledica, hladen znoj na obrazu. Bolnika položimo na ravno podlago, dvignemo mu noge in odpnemo obleko.
Tujki Tujek v grlu in sapniku Kadar je bolnik tujek pogoltnil in je ta brez težav šel skozi žrelo, naj v miru počiva. Zaužije naj veliko hrane, ki povečuje količino blata (npr. krompir, kislo zelje, kruh) in bo obdala tujek, tako da ne bo poškodoval črevesa. Ne dajemo mu hrane, ki povzroča zaprtje ali drisko, in nobenih odvajal! Če je zaužiti tujek oster, poiščemo zdravnika! Če se prizadeti duši in tujka ne more izkašljati, mu ta zapira dihalne poti in ogroža dihanje. Zaporo dihal odpravimo s Heimlichovim prijemom. Stopimo za prizadetega, ki stoji ali sedi, in mu položimo roke okrog pasu, malo nad popkom. Eno roko stisnemo v pest, ki jo zgrabimo z drugo roko in jo sunkovito potisnemo navzgor. Nezavestnega položimo z obrazom navzgor. Pokleknemo čez njegove noge in položimo prekrižani zapestji rok na sredino trebuha (malo nad popkom) in sunkovito potisnemo trebuh v smeri proti vratu. Tujek v očesu Oko zapremo in premikamo zrklo. Solze potisnejo tujek proti očesnemu kotu, odstranimo ga lahko z robčkom. Če je tujek pod spodnjo veko in ga poškodovanec na ta način ne more odstraniti, jo potegnemo navzdol (poškodovanec gleda navzgor) in obrišemo tujek z gazo ali čistim robčkom. Kadar je tujek pod zgornjo veko, potegnemo to večkrat čez spodnjo. Če to ne pomaga, obrnemo zgornjo veko čez čisto palčko navzgor. Tujek je tako dobro viden in ga s čistim robčkom zlahka odstranimo. Če je v očesu drobir, steklo ipd., ga ne skušamo odstranjevati, ker lahko poškodujemo roženico. Obe očesi prekrijemo z gazo, da se zrkli na premikata. Čim prej k zdravniku! Udor v led Ponesrečencu pomagamo glede na njegovo stanje: umetno dihanje, masaža srca, ravnamo enako kot pri podhladitvi.
Ugriz Zaradi nevarnosti okužbe mora tudi pri manjšem ugrizu (psa) bolnik dobiti cepivo proti tetanusu, pri sumu na steklino pa tudi cepivo proti steklini. Rano sterilno obvežemo in čim prej poiščemo zdravnika!
Utopitev Takoj sprostimo dihalne poti, tako da iz ustne votline očistimo mulj idr.; ponesrečencu dajemo umetno dihanje in po potrebi masiramo srce. Med umetnim dihanjem v kratkih intervalih pustimo, da iz zgornjih dihal izteče voda. Mokro obleko odstranimo in utopljenca zavijemo v suhe odeje.
Zlomi kosti Z opornicami imobiliziramo poškodovani ud, naredimo ga negibnega. Vedno imobiliziramo tudi oba sosednja sklepa, npr. pri zlomu stegnenice imobiliziramo stopalo, koleno in kolčni sklep. Kadar nimamo na voljo standardnih opornic, si pomagamo z deskami, vejami, lepenko idr. Tam, kjer se opornica dotika preloma ali kjer je kost bližje površini kože, jo dobro oblazinimo, nato pa jo z robci ali pasovi trdno privežemo k udu, tako da se ne premika. Poškodovano nogo lahko pritrdimo k zdravi, roko pa k prsnemu košu. Zlome roke imobiliziramo z oporno ruto, roka je upognjena pod pravim kotom. Odprte rane prekrijemo s sterilno gazo ali sveže prelikanim robčkom, enako odprte zlome. Štrlečih delcev kosti se ne smemo dotikati ali jih porivati v rano! Z zvini ravnamo enako kot z zlomi. Zlomi hrbtenice lahko povzročijo hromost. Zato poškodovanca vprašamo, ali čuti roke in noge. Bolnik v nobenem primeru ne sme sedeti. Takšnega poškodovanca dviga in prenaša vedno več reševalcev, eden mu podpira glavo, tako da je v isti ravnini s hrbtenico. Položimo ga na trdno ravno podlago, lahko tudi na desko. Podložimo mu ledveni in zatilni predel, drugod ne podlagamo blazin. Nezavestnega položimo v stabilen bočni položaj samo, kadar obstaja nevarnost bruhanja ali krvavitve iz ustne votline. Pri zlomih medenice obstaja nevarnost, da so poškodovani tudi notranji organi. Poškodovanca položimo na trdo podlago, rahlo mu upognemo kolena. Med kolena in gležnje damo mehko tkanino in noge zvežemo čez kolena, stopala in gležnje, da preprečimo kakršnokoli premikanje. Za prelom vratu stegnenice je značilno, da je noga zvrnjena navzven. Prelom imobiliziramo tako, da pričvrstimo poškodovano nogo ob zdravo.
Dostopnost