rejništvo, z zakonom urejena oblika varstva otrok; pomeni nego, vzgojo in oskrbo otroka pri osebah, ki niso njegovi starši. Za oddajo v rejo je potrebno soglasje staršev ali pa odločba centra za socialno delo; ta oblika je mogoča, če otrok nima družine ali zaradi razl. vzrokov ne more živeti pri starših ali sta njegov telesni in duševni razvoj v okolju, v katerem sicer živi, ogrožena. Center za socialno delo lahko odda otroka v rejništvo s soglasjem staršev, brez njihovega soglasja pa le, če je otrok staršem odvzet. Z rejnikom se sklene pogodba, v kateri se določijo pravice in dolžnosti rejnika ter višina in način plačevanja rejnine. Rejnik ne sme biti oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica, oseba, ki po zakonu ne bi mogla biti skrbnik, ter vsaka druga oseba, pri kateri bi bil ogrožen telesni in duševni razvoj rejenca ali ovirano njegovo izobraževanje. Rejnikova dolžnost je vsakodnevna redna skrb za otroka ter njegovo vzgojo in izobraževanje. Rejništvo nadzira center za socialno delo. Rejništvo ne vpliva na siceršnje pravice in dolžnosti staršev do otrok. Rejništvo preneha s polnoletnostjo otroka ali že prej, če je otrok usposobljen za samostojno življenje oz. če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo rejništvo potrebno. S prenehanjem rejniške pogodbe (npr. zaradi odpovedi, razveze pogodbe) pa ne preneha nujno tudi rejništvo.
Dostopnost