rimska glasba, glasba antičnega Rima, sporočilo o njej je ohranjeno skoraj izključno v knjižnih in likovnih spomenikih. Po teh sodeč je bila rimska glasba sprva pod vplivom etruščanske, pozneje grške glasbe, v 4./3. st. pr. n. š. so jo izvajali večinoma poklicni glasbeniki (sužnji), zelo pomembna je bila pri gledaliških predstavah in drugih prireditvah. Prvine rimske glasbe so se najbrž ohranile v krščanskem obrednem petju. Najstarejša rimska glasbila so bila: tibia (grški avlos, flavta), bucina (trobilo v obliki govejega roga, pozavna), cornu (rog) in lituus (signalna trobenta etruščanskega izvora). Tibia, izdelana iz kosti, trstike, roževine, slonovine, zlata ali srebra, sorodna grškemu avlosu, je bila najprej obredno glasbilo, pozneje je postala skupaj s tubo (grško salpinx) sploh najpriljubljenejši instrument. Bucina, cornu in bronasti lituus (z ustnikom iz roževine ali kosti) so bila vojaška glasbila. Veliko glasbil pa so Rimljani prevzeli z v. območij svojega cesarstva: cithara (grška kithara), lira (kretska), grško syrinx (Panova piščal), cymbalum (činele, cimbale) so prevzeli od Asircev, od Egipčanov pa tolkala tympanum (pavke), sistrum (raglja) in scabellum (nožni klopotec). Za razvoj zahodnoevropske glasbe so bile pomembne iz Aleksandrije izvirajoče vodne orgle (hidravlične orgle). Ker je krščanstvo prevzelo rimsko glasbeno teorijo in zapise, so ti vplivali na srednjeveške glasbene nazore.
Dostopnost