romanje (božja pot, božjepotništvo), popotovanje h krajem, ki se odlikujejo po posebni svetosti (reke, izviri, drevesa, kamni, zgodovinski ali mitološki kraji, grobovi, kultna mesta in stavbe, čudodelne podobe); razširjena so v ljudski pobožnosti večine religij. Pobude za romanje so različne: religiozna usmerjenost, očiščevanje, pokora, asketsko dejanje, zaobljuba, dolžnost (hadž), kolektivna izkušnja, upanje na ozdravitev; pogosto je romanje povezano s postom, molitvijo, umivanji, žrtvovanjem, votivnimi darovi, spreobrnjenji, blagoslovi. Romarski spominki (voda, prst, veje, relikvije, podobe) naj bi zagotavljali stalno pomoč ali bližino svetega. Slovenci so že od srednjega veka romali v središča slovenskega pokristjanjevanja (Štivan pri Devinu, Salzburg, Oglej), na grobove krščanskih svetnikov (apostolov Petra in Pavla v Rimu, apostola Jakoba v Santiagu de Compostela, sv. Frančiška v Assisiju, sv. Antona v Padovi, sv. Eme v Krki idr.), v Aachen in Köln (»Cahen in Kelmorajn«), v Sveto deželo, k Marijinim svetiščem (na slovenskem ozemlju in njegovem robu mdr. Gospa Sveta, Svete Višarje, Stara Gora pri Čedadu, Blejski otok, Šmarna gora, Ptujska Gora, Trsat, v novejšem času zlasti Brezje) in v kraje prikazovanj (Sveta Gora nad Solkanom, Lourdes, Fatima, v zadnji tretjini 20. st. Međugorje).
Dostopnost