SED (kratica za Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, Enotna socialistična stranka Nemčije), vladna stranka v nekdanji NDR, nastala 1946 na zahtevo sovjetskih zasedbenih oblasti z nasilno združitvijo KP Nemčije in SPD; vodila in nadzorovala vse politično, družbeno in gospodarsko življenje v državi. S prvim členom ustave NDR ji je bil zagotovljen vodilni položaj v državi in družbi. Ta stranka demokratičnega centralizma je bila zgrajena po natančnem hierarhičnem redu: temeljila je na 80.000 »osnovnih organizacijah« v podjetjih, stanovanjskih blokih in upravi, te so sestavljale 262 okrajnih in okrožnih organizacij. Konec 1989 je imela pribl. 2,3 mln. članov in 50.000 kandidatov. Partijski kongres (vsakih pet let) je izbral CK (pribl. 130 članov z glasovalno pravico, 50 kandidatov brez nje) in določil politično usmeritev. CK je kot stalne organe izvolil politični biro (15–20 članov, 4–8 kandidatov) in sekretariat CK SED (ok. 10 članov). Tam je bil resnični center moči, resnična vlada NDR. Ker so bili člani politbiroja in sekretariata pogosto ene in iste osebe, ni bilo mogoče spoznati, kateri organ je bil drugemu podrejen ali nadrejen. Generalni sekretar, ki ga je izvolil CK, je bil tudi predsednik politbiroja. Generalni sekretarji: W. Ulbricht (1949–71), E. Honecker (1971–89) in E. Krenz (oktober–december 1989). Zgodovina SED ima več obdobij: 1. 1946–48: obdobje množične socialistične stranke; vsi položaji so bili razdeljeni paritetno; predsednika sta bila O. Grotewohl (SPD) in W. Pieck (KPD); program: demokratično izpeljana »posebna nemška pot k socializmu«; 2. 1949–53: obdobje leninistične kadrovske partije po sovjetskem zgledu, ki je vse družbene ravni obravnavala diktatorsko in jih zbirokratizirala; 3. 1954–61: po šibkih poskusih destalinizacije popolno posnemanje politike KP ZSSR (kolektivizacija); berlinski zid 1961 je državo popolnoma zaprl; 4. 1962–74: stranki SED je uspelo NDR nekako stabilizirati, gospodarstvo z bolj učinkovitim in prilagodljivim vodenjem, politiko pa z aktivno socialno politiko (graditev stanovanj, zagotovitev delovnih mest, pokojninsko zavarovanje itd.); hkrati so popustile oz. so se spremenile metode represije; 5. 1975–89: vedno večje gospodarske težave, od sredine 80. let politične spremembe v do tedaj zaščitniški ZSSR, neposredno politično in družbeno nasprotovanje in nesposobnost režima, da bi se (zaradi strukture in postaranega vodstva) primerno odzval – vse to je konec 1989 pripeljalo do zloma. Partija je privzela ime SED-PDS, v začetku 1990 PDS.
Dostopnost