Severni Marianski otoki (uradno ime Commonwealth of the Northern Mariana Islands, Zveza Severnih Marianskih otokov), otoki v Oceaniji, prostovoljno pridruženo ozemlje ZDA z notranjo avtonomijo, obsegajo Mariansko otočje, razen najjužnejšega otoka Guam. Najsevernejše mikronezijsko otočje, 16 otokov je nanizanih od S proti J (v razdalji 700 km) zahodno od Marianskega jarka; skupna površina je 457 km2. Otoki so konice mogočnih ognjenikov, deloma še aktivnih, ki se iz velikih globin dvigajo nad morsko gladino. Podnebje je tropsko oceansko (območje pasatov), povprečna temperatura 24–27 °C, na leto več kot 2500 mm padavin, občasno uničujoči tropski viharji (tajfuni). Rastje je bujno, prevladujeta tropski deževni gozd ali grmičasta savana; kokosove palme, kruhovci in pandanus. Prebivalci Severnih Marianskih otokov (69.000 preb.), ki živijo na šestih otokih, so Mikronezijci, Filipinci in, tako kot na Guamu, staroselski Čamori, vendar so danes zelo pomešani. Gostota prebivalstva je največja na glavnem otoku Saipan. Večina prebivalcev je katoličanov.
Zgodovina: Marianske otoke je 1521 odkril F. de Magalhães; ime so dobili med špansko poselitvijo 1668 po Mariji Ani Habsburški, drugi ženi kralja Filipa IV. Po špansko-ameriški vojni 1898 so Guam prepustili ZDA, 1899 so Severne Marianske otoke prodali Nemčiji. 1914 je otoke zasedla Japonska in jih po prvi svetovni vojni upravljala kot mandatno ozemlje Društva narodov. Med drugo svetovno vojno so jih zasedle ZDA in jih od 1947 upravljale kot ozemlje pod skrbništvom OZN. Po referendumu 1978 so Severni Marianski otoki dobili notranjo avtonomijo.
Dostopnost