Sin človekov (hebrejsko bar naša), v Stari zavezi prvotno označitev za človeka, pozneje, v apokaliptiki (mdr. Dan 7), pa za vladarja vseh svetov, ki bo zavladal ob koncu sveta, in za Mesijo; v Novi zavezi Jezusova samooznačitev in označitev za njegovo vzvišenost. Po izročilu naj bi Jezus govoril o trpečem Sinu človekovem, ki deluje v sedanjosti in se bo vrnil v prihodnosti, vendar je pristnost tega izročila sporna.