slovenska zgodovina, kamniti artefakti kažejo, da so se prve naselitve na današnjem slovenskem prostoru začele ok. 250.000 let pred našim štetjem; v mlajšem paleolitiku se je dokončno uveljavil Homo sapiens in spodrinil neandertalca, razvila se je kultura olševiena (Potočka zijalka); uničila jo je zadnja poledenitev. V mlajši kameni dobi (neolitiku) razvito poljedelstvo, na Krasu so se uveljavile sredozemske neolitske kulture, v srednji in vzhodni Sloveniji pa kultura panonskega prostora (Rifnik); v bakreni dobi je dosegla svoj vrh mostiščarska kultura na Ljubljanskem barju. Po bronasti dobi je nov vzpon pomenila šele kultura žarnih grobišč mlajše bronaste dobe (13.–8. st. pr. n. š.); okrepila se je poselitev in širila kulturna krajina. Nova halštatska kultura mlajše železne dobe (8.–4. st.) je pomenila močno prelomnico: razvila se je knežja družba in nekatera gradišča so dobila posamezne značilnosti mestnih naselbin (Stična); razmah obdelovanja domačega železa je omogočil razvoj situlske kulture (situla); na prostoru Slovenije je med šestimi kulturnimi skupinami izstopala dolenjska; etnično je bila sorodna Ilirom. Od 4. st. pr. n. š. je prihod keltskih plemen Norikov, Tavriskov, Latobikov in Ambisontov spremenil etnično podobo večine slovenskega ozemlja; uveljavila se je nova latenska kultura; noriška kraljevina s središčem na j. Koroškem (Norik), nastala ob koncu 2. st. pr. n. š., je prva znana državna tvorba na tem prostoru. Približno v tem času se je začel rimski prodor v Slovenijo; 181 pr. n. š. so Rimljani ustanovili Akvilejo (Oglej) in od tam začeli širiti svoj vpliv proti V; v dveh istrskih vojnah so v drugi polovici 2. st. podjarmili Histre, 129 premagali Tavriske, 115 Karne; 35–33 pr. n. š. so zasedli Panonijo in mejo imperija pomaknili do Donave, hkrati pa Istro priključili Italiji; ok. 10 pr. n. š. so mirno priključili zavezniški Norik in tako zaokrožili zasedbo v. alpskega prostora.
Zgodovina v rimski dobi Zasedena območja so Rimljani vključili v provincialno organizacijo: z. Slovenija je bila vključena v 10. regijo Italije (v drugi polovici 2. st. n. š. je bila meja prestavljena do Trojan – Atrans), v. del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo (pod cesarjem Trajanom razdeljena v Zgornjo in Spodnjo Panonijo, pod Dioklecijanom pa je bila Zgornja Panonija po Dravi razdeljena na Prvo Panonijo in Savijo), alpski prostor in Posavinje sta bila sredi 1. st. n. š. vključena v provinco Norik (po Dioklecijanovi spremembi meja provinc razdeljen na Obrežni in Notranji oz. Sredozemski Norik). S prihodom Rimljanov so začela nastajati nova mesta: kolonije in municipiji (Emona, Celeja, Petoviona idr.), v okolici pa so nastale številne villae rusticae, bile so središča kmetijstva. Mestno prebivalstvo so oblikovali tako priseljenci iz Italije kot poromanjeni staroselci, kolonizacijo pa so pospeševale tudi vojaške naselbine in legijski tabori (npr. Ločica ob Savinji); zaradi vojaških potreb je nastal obsežen cestni sistem; glavna os je bila cesta Akvileja–Emona–Celeja–Petoviona–Carnuntum (Petronell ob Donavi). Zaradi varovanja v. meje Italije je v 3. st. nastal obrambni sistem na kraškem robu Claustra Alpium Iuliarum. Ob koncu 3. st. prve organizirane krščanske cerkve, v 4., 5. in 6. st. so nekatera mesta postala sedeži škofij; te so sodile pod oblast metropolije v Akvileji. Krščanski vzhodnorimski cesar Teodozij I. Veliki je konec 4. st. na območju današnje Slovenije zmagal v bitki pri Petoviu (388) in bitki pri Frigidu (394). V 5. in 6. st. je začela rimska oblast slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se premikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je iz mest začelo seliti v višinska zatočišča (Ajdna nad Potoki, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici idr.). Sredi 5. st. so prek Slovenije v Italijo vdrli Huni in opustošili vrsto mest na poti, ob koncu 5. st. pa so Vzhodni Goti (Ostrogoti) pod Teoderikom Velikim zasedli Italijo; do 536 so bili v njihovo italsko kraljevino vključeni tudi Norik, Dalmacija in Panonija.
Prihod Slovanov 568 so v Italijo na bizantinsko povabilo prišli Langobardi, izpraznjeno Panonijo so poselili njihovi zavezniki Avari in z njimi tudi Slovani. Vendar je prvi slovanski naselitveni val s S, z Moravske, zajel Vzhodne Alpe že ok. 550 in dosegel Karavanke. Naselitev Slovanov mdr. potrjujejo propadi škofij v v. alpskem prostoru v drugi polovici 6. st. (pred 577 Virun in Petoviona). Slovanski val z JV je do konca 6. st. dosegel zgornji tok Drave (v. Tirolska; pred 590 propad škofij v Emoni in Petovioni, pred 591 v Teurnii in Aguntu); tam se je ustalila meja med Bavarci (oz. Franki) in Slovani ter Avari; na Z se je meja z germanskimi Langobardi v 8. st. ustalila na robu Furlanskega nižavja, v Istri pa se je s kraškega roba konec 8. st. s kolonizacijo začela premikati proti obali. Ves prostor, ki so ga poselili Slovani, je ostal poseljen z romaniziranimi staroselci (Vlahi); ti so deloma še ohranili tudi krščansko vero. Razen na istrski obali se je kontinuiteta z rimskim obdobjem končala oz. nanjo so spominjale le posamezne prvine (krajevna in vodna imena).
Samostojne slovanske plemenske kneževine Slovani v Vzhodnih Alpah so bili tako kot Slovani v Panoniji podrejeni oblasti avarskih kaganov; to je bilo izraženo kot vojaška obveznost in plačevanje tributa. Vendar je bila oblast Avarov različno močna in na prostoru j. Koroške se je v začetku 7. st. razvila razmeroma samostojna »krajina Slovanov« (»marca Vinedorum«); imela je svojega kneza (Valuk), po 623 se je pridružila upornim alpskim Slovanom pod vodstvom kralja Sama. Po propadu Samove plemenske zveze (658) je »krajina Slovanov«, ki se je že začela imenovati tudi Karantanija, ostala neodvisna in se sčasoma razširila na skoraj celotno ozemlje nekdanje rimske province Norik. Pod knezom Borutom so se Karantanci ok. 743 v obrambi pred Avari naslonili na Bavarce in priznali njihovo oblast; na Bavarsko so kot talca poslali knezovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja; Bavarci so ju krstili. Med slovanskimi ljudstvi so bili najprej pokristjanjeni Karantanci; pokristjanjevanje so podpirali knezi, kljub trem uporom je bilo že do konca stoletja vsaj na površju končano (salzburška nadškofija), predniki Slovencev pa vključeni v zahodnoevropski politični in kulturni krog. Druga slovanska plemenska kneževina se je razvila j. od Karavank, v osrednji Sloveniji. Na prehodu 8./9. st. se je razvila kneževina Karniola; 795 je imela edinega znanega kneza Vojnomirja; že med avarskimi vojnami (ob koncu 8. st.) je bila Karniola vključena v frankovsko Furlansko marko, a je do 828, ko so Franki po porazu Ljudevita Posavskega spremenili upravno organizacijo, ohranila svojo plemensko ureditev.
Zgodovina v karolinški in nemški državi Z vključitvijo Bavarske v frankovsko državo, po porazu Tasila III. 788, je bila v državo Karla Velikega vključena tudi Karantanija; 788 je prišla izpod Bizantincev pod Franke še Istra. V novi organizaciji je bila Karantanija podrejena prefektu na novo ustanovljene Vzhodne marke, Karniola pa furlanskemu krajišniku; pod frankovsko oblastjo je bilo še nekaj slovanskih in tudi avarska kneževina. Slavonski knez Ljudevit Posavski je 819 začel upor; ta je zajel tudi Karniolce in Karantance; poraženi so bili že 820. Po reorganizaciji frankovske uprave (828) – posledica upora in bolgarskega prodora v Panonijo – so domače kneze zamenjali frankovski grofje in ozemlje ob zgornjem toku Save je oblast Furlanske krajine zamenjalo za oblast Vzhodne marke. Ko so Panonijo s. od Drave ponovno osvojili Franki, jo je ok. 840 kralj Ludvik Nemški podelil v fevd pribežniku z Moravske Pribini; ta je 847 ozemlje Spodnje Panonije (poselil ga je tudi s Karantanci) dobil v last in bil imenovan za grofa, obenem pa je bil tudi tamkajšnji gentilni knez. 861 ga je nasledil sin Kocelj; ta se je iztrgal frankovskemu vplivu in podpiral slovanski misijon Cirila in Metoda (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) proti salzburški Cerkvi. Ko je bil Kocelj ok. 876 – verjetno kot veleizdajalec – odstranjen, se je končalo kratko obdobje samostojnosti; Spodnja Panonija je bila znova vključena v Vzhodno marko. Pod vlado Arnulfa Koroškega je središče Vzhodne krajine postala Karantanija; sodobniki so jo označevali kot posebno gospostveno območje (regnum). Proces fevdalizacije je zajel tudi že grofijo ob Savi, a ga je ustavil siloviti prodor Madžarov ob koncu 9. st. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele v 10. in 11. st. Po porazu Bavarcev (v bitki pri Bratislavi 907) je namreč propadla frankovska oblast j. od Karavank, prehodno ozemlje osrednje Slovenije je bilo pod pol stoletja trajajočo madžarsko oblastjo temeljito opustošeno.
Zgodovina v nemškem cesarstvu Madžarski poraz pri Augsburgu (955) je pomenil začetek obnove frankovske oblasti na JV države in nastanek nove upravne organizacije; ta je temeljila na mejnih grofijah (markah oz. krajinah). Nemški cesar Oton II. je novi vojvodini Koroški podredil venec krajin: Karantansko, Podravsko in Savinjsko krajino, Kranjsko, Istrsko krajino ter Furlansko in Veronsko marko. T. i. Velika Karantanija je pol stoletja obvladovala in branila j. mejo nemške države, dokler ni razpadla (v začetku 11. st.). V obdobju relativne stabilnosti se je utrdil fevdalni sistem, nastali so prvi gradovi in uveljavil se je hubni sistem. Obsežne posesti in funkcije so dobili številni cerkveni in svetni gospodje (Andechs-Meranci, Eppensteinci, Spanheimi, rodbina Weimar-Orlamünde idr.). Prav prizadevanja teh rodbin po deželnoknežji oblasti so pomenila začetek nastanka dežel; do začetka 16. st. se je ta proces končal z oblikovanjem Koroške, Kranjske, Štajerske in Goriške.
Prihod Habsburžanov Z izumrtjem Babenberžanov (1246) in Spanheimov (1269) je v slovenski prostor (kot naslednik) posegel češki kralj Otokar II. Pšemisli; ta je 1260 madžarskemu kralju Beli IV. iztrgal Štajersko, 1269 zasedel Kranjsko in Koroško, 1272 pa je postal še furlanski generalni kapitan in tako zavladal obsežnemu ozemlju od Češke do Jadranskega morja. Novi nemški cesar Rudolf I. Habsburški Otokarjevih pridobitev ni priznal, začel je vojno proti njemu; po zmagi (1278) je Rudolf sinovoma Albertu in Rudolfu 1282 podelil v fevd Avstrijo in Štajersko, Koroško in Kranjsko pa je dobila majnhardinska (tirolska) veja goriških grofov. Po izumrtju teh (1335) so Habsburžani pridobili še ti dve deželi, 1374 po veji goriških grofov dedovali istrsko Pazinsko grofijo (z. istrska mesta so ob koncu 13. st. priznala oblast Beneške republike) in Slovensko marko, 1382 pa so s Trstom pridobili izhod na Jadran. 12.–15. st. so v slovenskih deželah nastajala prva srednjeveška mesta, kolonizacija pa je s. mejo slovenske poselitve potisnila daleč proti J.
Vzpon in propad celjskih grofov Oblast Habsburžanov nad j. delom cesarstva je od druge tretjine 14. st. ogrožal vzpon celjskih grofov; v povezavi s cesarjem Sigismundom Luksemburškim so se njihove posesti in vpliv razširili še na Ogrsko; 1436 jih je Sigismund povišal v državne kneze; začela se je razvijati posebna dežela – celjska kneževina. Po medsebojni vojni 1443 poravnava med Friderikom II. Celjskim in habsburškim Friderikom III.: Habsburžani so priznali celjskim grofom knežjo čast in dinastiji sta sklenili pogodbo o dedovanju. Po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. (1456) so si Habsburžani do 1460 priborili celjsko dediščino in si zagotovili oblast v Notranji Avstriji.
Turški vpadi in oslabitev Habsburžanov Prav v obdobju notranje šibkosti notranjeavstrijskih dežel se je osmanska država približala slovenskim deželam na manj kot 100 km; začelo se je obdobje turških vpadov; trajalo je skoraj stoletje in pol, vrh pa je doseglo v dveh desetletjih po 1469, ko so se vpadi iz Bosne kar vrstili. Že tako slabe razmere so poslabšali še vojna z Benečani (končala se je s premirjem 1463), številni notranji spopadi in kmečki upori. Ogrski kralj Matija Korvin je 1478–90 zasedel Spodnjo Avstrijo in velik del Kranjske ter Štajerske; šele po njegovi smrti (1490) je Maksimilijan I. obnovil habsburško oblast. 1500 je po izumrtju goriških grofov priključil njihovo ozemlje dednim deželam, to pa je sprožilo novo vojno z Benečani (1508–21). V deželah, ki so jih izčrpali vojna in turški vpadi, je 1515 prišlo do velikega slovenskega kmečkega upora. Nov val turških vpadov se je začel s Sulejmanom I. Veličastnim; v slovenskih deželah se je izoblikovala obsežna obrambna organizacija, deželni stanovi pa so morali skrbeti tudi za organizacijo in oskrbovanje Vojne krajine. 1572/73 je jv. del Štajerske in Kranjske zajel velik slovensko-hrvaški kmečki upor; bil je tudi odsev povečanih bremen zaradi bojevanja s Turki. Katoliški deželni knez je za odobritev novih davkov stanovom moral popuščati drugje in reformacija se je (od 1530) začela odkrito širiti po Notranji Avstriji. Reformacija s P. Trubarjem in prvimi slovenskimi knjigami (od 1550), A. Bohoričem in prvo slovensko slovnico (1584) ter J. Dalmatinom in prevodom Biblije (1584) je prinesla tudi pomembno uveljavitev slovenskega jezika in samozavedanja; to se je delno ohranilo še v obdobju katoliške prenove in ima tako v slovenski zgodovini večji kulturni kot verski pomen. Šele po porazu Turkov v bitki pri Sisku (1593) je novemu knezu Ferdinandu II. uspelo do 1630 končati protireformacijo oz. rekatolizacijo in hkrati okrepiti položaj. Zadnja vojna, ki je neposredno prizadela slovensko ozemlje v začetku novega veka, je bila druga beneška vojna (1615–17); izbruhnila je zaradi proste plovbe po Jadranu ter razmejitve med habsburškimi deželami in Beneško republiko; vojna in kuga dobro desetletje pozneje sta število istrskega prebivalstva zmanjšali za polovico.
Vzpon v baroku Druga polovica 17. st. je bila čas velikega kulturnega razcveta; označuje ga uveljavitev baroka; 1689 je v Ljubljani izšlo veličastno delo J. V. ValvasorjaSlava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Krain), 1693 je bila ustanovljena Academia operosorum, 1701 pa prva javna knjižnica ter Filharmonična družba. Razmah trgovine (prinesli so ga uspehi v bojih s Turki) in uvajanje merkantilizma sta spodbudila gospodarsko rast in modernizacijo prometnic. Okrepljeni položaj Avstrije v Italiji je Karlu VI. 1717 omogočil razglasitev proste plovbe po Jadranu, neuspeh v boju za špansko nasledstvo pa je prenesel težišče habsburške politike na dedne dežele; od 1711 so se imenovale Avstrijska monarhija; ta je do 1918 predstavljala širši okvir slovenske zgodovine (avstrijska zgodovina).
Razsvetljeni absolutizem V avstrijski nasledstveni vojni so se pokazale slabosti monarhije; reforme mlade vladarice Marije Terezije so bile zato usmerjene v modernizacijo uprave, davčnega sistema in vojaštva; prvi cilj je ostal povečanje vojaške moči. Javnopravne funkcije so od zemljiških gospostev prevzele deželne vlade in okrožja (kresije). Reforme so bistveno izboljšale položaj podložnikov in 1781 je Jožef II. izdal nevoljniški patent; ta je kmetom dal tudi osebno svobodo. Šolska reforma je z uvedbo obveznega obiskovanja osnovnih šol – v teh so poučevali v ljudskih jezikih – usodno vplivala na oblikovanje slovenskega naroda.
Čas narodnega preroda in francoskih vojn V drugi polovici 18. st. se je v slovenskih deželah začel proces, ki ga imenujemo narodni prerod; izobraženci so se, tudi pod vplivom razsvetljenstva, začeli zanimati za slovenski jezik in si prizadevati, da bi ga uveljavili tudi kot jezik kulture, jezik elit (M. Pohlin, Ž. Zois). Z zgodovinopisnim delom A. T. Linharta in jezikoslovnim delom J. Kopitarja ter drugih se je ob prelomu stoletij uveljavilo spoznanje o etnični enotnosti slovanskih prebivalcev notranjeavstrijskih dežel – Slovencev. Po zmagi nad avstrijsko vojsko v Italiji so Francozi 1797 prvič zasedli velik del slovenskega ozemlja, a so se po podpisu miru v Campoformidu (Campo Formio) umaknili; drugič so prišli Francozi za kratek čas 1805. 1809 pa je avstrijski cesar Franc I. moral Franciji odstopiti velik del slovenskih dežel; Napoleon jih je z drugimi pridobitvami povezal v Ilirske province (1809–13). Pod oblastjo generalnega guvernerja v Ljubljani so bile z. Koroška, Kranjska, avstrijsko Primorje, beneška Istra in Dalmacija, civilna in vojaška Hrvaška j. od Save ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike. Čeprav so Francozi uvedli nekatere pridobitve francoske revolucije, niso odpravili fevdalizma; položaj podložnikov se je zaradi slabega gospodarskega položaja in vojnih davkov celo poslabšal. Francoska oblast je bila bolj priljubljena pri izobraženstvu, delu uradništva ter – zaradi uveljavitve slovenščine v uradih in višjem šolstvu – pri delu slovenskih preporoditeljev (V. Vodnik). Po umiku Francozov je avstrijska oblast v kratkem času obnovila stari red, a ohranila nekatere reforme (podržavljenje javne uprave), ki so tem deželam dale poseben položaj; formalno je to pokazalo oblikovanje Ilirskega kraljestva (1816), vendar pa je kmalu izgubilo realen pomen.
Predmarčna doba Obdobje političnega mrtvila v času Metternichovega absolutizma je v slovenskih deželah zaznamovalo napredovanje slovenskega jezika. Slovenščina se je začela uveljavljati tudi v zahtevnem literarnem ustvarjanju (F. Prešeren) in v osnovnem šolstvu; za narodno zavest in standardiziranje jezika je bilo pomembno širjenje slovenskega tiska (Kmetijske in rokodelske novice; Novice). Slovenska narodna zavest je bila omejena na ozke plasti intelektualne elite in meščanstva, še vedno pa se je prepletala tudi z deželno in lokalno identiteto; slovenski razumniki so ob slovenščini še močno uporabljali nemščino in nekateri – med njimi Prešeren – v njej tudi ustvarjali; privrženci ilirizma in panslavizma so za »višjo kulturo« predvideli uporabo drugih slovanskih jezikov. V gospodarstvu označujeta predmarčno dobo pomemben napredek v kmetijstvu in začetek industrializacije; železnica z Dunaja je 1846 prišla v Celje, 1849 v Ljubljano, 1857 v Trst. Plemstvo je na račun meščanstva hitro izgubljalo prevladujoč družbeni položaj.
Po revoluciji 1848 Prav nezadovoljstvo meščanstva z vlado kanclerja Metternicha je sprožilo marčno revolucijo (1848) na Dunaju. Vendar so se v večnarodni Avstriji klasičnim revolucionarnim zahtevam pridružile še nacionalne; te so privedle tudi do upora Madžarov in Italijanov. Kmetje pa so revolucijo razumeli kot priložnost za odpravo fevdalnih bremen in začeli so se celo napadi na graščine; z razglasitvijo zakona o (odplačni) zemljiški odvezi septembra 1848 so se njihove zahteve vsaj deloma uresničile. Že pred revolucijo so se pri posameznikih oblikovale ideje o združitvi Slovencev: 1844 je J. Koseski prvič uporabil ime Slovenija v hvalnici cesarju. Sprostitev cenzure je prinesla razcvet časnikarstva, to pa je M. Majarju 29.3.1848 omogočilo objavo političnega programa združitve Slovencev v eno deželo; svoje zahteve po zedinjeni Sloveniji (prvi znani v naravnem pravu utemeljen narodni program) so oblikovali še dunajski in graški študentje. Čeprav je peticijsko gibanje za zedinjeno Slovenijo uspevalo, je bilo nasprotnikov dovolj tako na slovenski kot nemški strani; poskus bojkota volitev v vsenemški frankfurtski parlament ni bil uspešen. Upanje v reformo je bilo pokopano, ko je slaboumnega cesarja Ferdinanda I. zamenjal mlad, konservativni Franc Jožef I. in 1849 vsilil ustavo; z odpravo ustave 31.12.1851 se je uveljavil neoabsolutizem (Bachov absolutizem). Tedaj je liberalna gospodarska politika sicer spodbudila gospodarsko rast, politično življenje pa je bilo zatrto. Slovenska društva so se bila prisiljena omejiti na kulturne dejavnosti ter krepitev narodne zavesti prek literature. Presenetljivo pa se je okrepil položaj slovenščine v šolstvu, upravi in sodstvu; oblasti so z uvedbo slovenskega uradnega lista 1849 potrdile enotnost in veljavo slovenskega jezika.
Obnova ustavnega življenja Po porazu v vojni s Piemontom in Francijo (1859) je bil cesar prisiljen obnoviti ustavno življenje: 1860 je izdal oktobrsko diplomo; ta je državo uredila na federalističen način in uvedla omejeno demokracijo; federalizem zgodovinskih dežel je že 1861 omejil februarski patent. V prvem obdobju ustavnega življenja so v čitalniškem gibanju (čitalnica) pod vodstvom konservativnih prvakov (staroslovenci, J. Bleiweis) sodelovali tudi liberalni mladoslovenci (F. Levstik); ti so se zlasti uveljavili v kulturi. Na deželnozborskih volitvah (1867) je slovenska stranka dosegla velike uspehe v vseh deželah in večino v kranjskem deželnem zboru. Poraz v vojni s Prusi in Italijani je Avstrija 1866 plačala z izgubo Benečije in z njo Beneške Slovenije. V notranji politiki pa je morala vlada popustiti Madžarom; z avstro-ogrsko nagodbo (1867) je bil uveden dualizem. Preureditev Cislajtanije z decembrsko ustavo je izzvala razcep v slovenski politiki: mladoslovenci so obudili program zedinjene Slovenije in začeli 1868 organizirati množična zborovanja – tabore; tedaj je slovensko narodno gibanje prvič postalo res množično, pokazalo se je, da je moderna nacionalna zavest že zajela široke kroge; gibanje so podprli tudi prvaki. V začetku 70. let spet ločen politični nastop; že čez nekaj let sta se oba pola zaradi pritiskov nemških liberalnih vlad v dobi slogaštva (1876–92) spet povezala za obrambo doseženega narodnostnega položaja. Tega je ogrožala huda agrarna kriza (od 1873); v izseljevanje je prisilila (po razl. podatkih) tretjino, pa tudi dobro polovico naravnega prirastka prebivalstva; do prve svetovne vojne naj bi se bilo izselilo več kot 250.000 ljudi. Delež slovenskih prebivalcev v monarhiji se je – tudi zaradi raznarodovalnega pritiska – vztrajno manjšal: ob zadnjem štetju 1910 so v avstrijski polovici našteli 1,253.148 preb. s slovenskim občevalnim jezikom (4,48 %), na Ogrskem pa so 1890 našteli 91.899 preb. s slovenskim maternim jezikom. Konservativna vlada grofa E. von Taaffeja se je 1879–93 naslanjala na nemške konservativce in Slovane, združene v železnem obroču. Slovenski politiki so z oportunistično politiko majhnih korakov dosegli izboljšanje položaja Slovencev na številnih področjih, a so opustili prizadevanja za velike spremembe. Politiko elastikov so sicer kritizirali mlajši liberalci (I. Tavčar, I. Hribar), do končnega razcepa pa je privedla zahteva teologa A. Mahniča po ločitvi duhov. V Ljubljani je bilo ustanovljeno Katoliško politično društvo (Slovenska ljudska stranka), 1892 sklican prvi slovenski katoliški shod; 1894 so liberalci na Kranjskem ustanovili Narodno stranko za Kranjsko; 1896 je razpadel enotni slovenski klub v državnem zboru. V naslednjem desetletju se je zgodil razcep tudi v slovenskih strankah na Štajerskem in Goriškem, pojavili pa so se tudi socialni demokrati (Jugoslovanska socialnodemokratska stranka). S širitvijo volilne pravice je med slovenskimi strankami prevladala katoliška; naslanjala se je na kmečko prebivalstvo in uživala aktivno podporo katoliške Cerkve. V začetku 20. st. so se katoliški politiki začeli povezovati s Hrvati in se opirati na hrvaški državnopravni program; sčasoma se je iz tega razvil trialistični program. Liberalci so rešitev slovenskega narodnega vprašanja videli v neoslavizmu, neoilirizmu ali celo v povezovanju s Srbi. V notranji politiki se je zlasti na Kranjskem razvil oster bolj med katoličani in liberalci; ti so v deželnem zboru celo sklenili koalicijo z nemškimi veleposestniki. 1908 je SLS uspelo dobiti večino v deželnem zboru; začel je zrinjati liberalce – njihov vpliv je, tudi zaradi pomanjkanja privlačne socialne politike, ostal omejen na mesta. V boju proti liberalcem ni bilo prizaneseno niti kulturnim ustanovam: razpuščena je bila Slovenska filharmonija in deprofesionalizirano slovensko deželno gledališče. Slovenska politika je redko presegala deželne meje; to ji ni popolnoma uspelo niti po ustanovitvi Vseslovenske ljudske stranke (VSLS) 1909; moč tradicionalnega deželnega partikularizma se je kazala tudi v delovanju deželne »štajercijanske« stranke. Na s. robu slovenskega etničnega ozemlja (tam je npr. Celovec z Mohorjevo družbo, A. Einspielerjem in A. Janežičem nekaj desetletij poprej še predstavljal kulturno središče slovenstva) se je jezikovna meja zaradi germanizacije spet naglo pomikala proti J; Slovenci pa so bili v razmeroma ugodnem položaju na Goriškem in v Trstu, tam se je njihov gospodarski in politični položaj počasi krepil. Česar niso za razvoj slovenskega naroda opravljale državne institucije, je skušala nadomestiti mreža najrazličnejših narodnih društev, organizacij, zavodov, zadrug in hranilnic po vseh slovenskih deželah; v prid slovenskim narodnostnim težnjam je delovala tudi množica katoliških duhovnikov.
Prva svetovna vojna in razpad monarhije Atentat na prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki so ga v Sarajevu 28.6.1914 izvedli srbski teroristi, so voditelji monarhije izkoristili za obračun z neprijetno j. sosedo Srbijo. Položaj Slovencev se je zaradi njihovega slovanstva zelo zaostril; vladanje v vojnih razmerah so izkoristili nemški nacionalisti. Najhuje se je godilo Slovencem na Koroškem in Štajerskem, na Kranjskem pa so bili zaradi lojalistične politike pod vodstvom šefa SLS I. Šušteršiča pripadniki katoliške strani razmeroma varni, preganjanje liberalcev pa so spodbujali celo njihovi slovenski politični nasprotniki. Slovensko ozemlje je bilo kot zaledje fronte še posebej prizadeto po vstopu Italije v vojno 1915 (soška fronta). Politično nasilje in vojaški položaj centralnih sil sta nekatere politike spodbudila k razmišljanju o rešitvi slovenskega vprašanja zunaj dotlej prevladujočega habsburškega okvira; nekaj mlajših liberalnih politikov se je 1915 priključilo emigrantskemu Jugoslovanskemu odboru. V domovini pa je struja v katoliškem taboru, zbrana okrog J. E. Kreka, v vojni videla priložnost za uresničitev jugoslovanske ideje. 29.5.1917 je bil v obnovljenem avstrijskem parlamentu ustanovljen Jugoslovanski klub in njegov predsednik A. Korošec je na zasedanju 30.5.1917 prebral majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev avstro-ogrskih južnih Slovanov v lastno državo (pod habsburškim žezlom); s podporo škofa A. B. Jegliča majniški deklaraciji se je septembra začelo široko deklaracijsko gibanje. Slovenski politiki so se vse bolj oddaljevali od habsburškega okvira in tudi med državami antante se je krepila misel o razkosanju Avstro-Ogrske. V obdobju prizadevanj za sklenitev premirja na avstrijsko-italijanski fronti je bil 16.–17.8.1918 v Ljubljani iz predstavnikov vseh slovenskih strank ustanovljen slovenski narodni svet. Začel je prevzemati oblastne funkcije; 29.10.1918 je bila v Ljubljani in Zagrebu razglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Neodvisnost in združitev s Srbi Nova, sicer v svetu nepriznana država, se je znašla v nezavidljivem položaju, brez definiranih meja in v spopadu z novo republiko, nemško Avstrijo za razmejitev na severu. Rešitev se je večini politikov kazala v združitvi z zmagovito Srbijo; k temu je težilo tudi srbsko prebivalstvo v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Po mesecu neodvisnosti se je Država SHS 1.12.1918 združila s Srbijo in nastala je nova Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Navdušenje nad jugoslovanstvom je bilo tolikšno, da nihče ni slišal kritičnih pripomb. Slovenski liberalci (Jugoslovanska demokratska stranka) so postali jugoslovanski unitaristi in tudi SLS, ki je sicer zahteval enakopravno združitev, je popustil. Takojšnji združitvi je v zagrebškem narodnem svetu (viječu) nasprotoval le voditelj Hrvaške kmečke stranke S. Radić. Že mesec po združitvi je bila odpravljena slovenska narodna vlada. Zamenjala jo je deželna vlada. Imela je precej manjše pristojnosti; čeprav še ni bila sprejeta nova ustava, ki naj bi določila državno obliko, se je že začel uvajati centralizem. Kljub političnim težavam pa sta velik razcvet doživeli kultura in vloga slovenskega jezika (mdr. z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani); tudi gospodarski razvoj Slovenije, najrazvitejšega dela nove države, je bil ugoden. Za Slovence neuspešni koroški plebiscit in podpis rapalske pogodbe sta jeseni 1920 zapečatila usodo tretjine Slovencev (koroški Slovenci, Slovenci v Italiji), saj so ostali zunaj jugoslovanske države (avgusta 1919 pa je SHS priključil Prekmurje, ne pa ozemlja porabskih Slovencev). Mnogi Slovenci v matični državi so zato videli rešitev v unitarizmu ali celo kulturnemu spajanju, ki naj bi kraljevino naredila močno. Ko je konstituanta 28.6.1921 sprejela centralistično »vidovdansko ustavo«, je bila Slovenija razdeljena na mariborsko in ljubljansko oblast. SLS je izkoristil nezadovoljstvo Slovencev s centralizmom in ponovno pridobil velikansko večino. Vendar pa je začel kmalu opuščati ostro avtonomistično držo, da bi si izboljšal možnosti za sodelovanje v vladi.
V Jugoslaviji Po hudi zaostritvi mednacionalnih odnosov (prišlo je celo do streljanja v parlamentu) je kralj Aleksander I. Karađorđević 1929 uvedel šestojanuarsko diktaturo. Državo je razdelil na šest banovin in jo preimenoval v Jugoslavijo (3.10.1929). SLS je prvi dve leti podpiral diktaturo v upanju, da bo rešila narodne probleme, a je nato izstopil iz vlade. Z novo oktroirano ustavo (Aleksander jo je izdal 1931) so bile v državi prepovedane vse stranke na verski, narodni in razredni podlagi; 1932 je bil prepovedan SLS in stranka je obnovila svoje avtonomistično stališče. Slovenski liberalci so izrabili priložnost za obračun s pripadniki SLS; nekateri so bili obsojeni, A. Korošec pa je bil konfiniran. Po uboju kralja oktobra 1934 se je diktatura polagoma ublažila in 1935 se je SLS pridružil Jugoslovanski radikalni zajednici ter ponovno prevzel oblast v Dravski banovini in de facto uveljavil avtonomijo. Liberalci so še vedno zagovarjali unitarizem, avtonomistična inteligenca pa je zapuščala stranko. V poznih 30. letih je postala avtonomistična tudi razmeroma nepomembna (ilegalna) jugoslovanska komunistična stranka; 1937 je bila kot njena izpostava ustanovljena Komunistična partija Slovenije (KPS).
Druga svetovna vojna in obdobje po njej Ko je ob ustanovitvi banovine Hrvaške poleti 1939 že kazalo, da bo rešitev hrvaškega narodnega vprašanja rešilo tudi Jugoslavijo, jo je uničilo nespretno manevriranje v začetku druge svetovne vojne; po pristopu k trojnemu paktu so jugoslovanski častniki (spodbujali so jih britanski agenti) 27.3.1941 izvedli državni udar in na prestol posadili mladoletnega kralja Petra II. Čeprav je nova vlada kmalu potrdila svoj pristop k paktu, so 6.4. Nemci, Italijani, Madžari in Bolgari napadli Jugoslavijo. Država je v nekaj dneh razpadla. Razdelile so si jo zasedbene sile, Hrvati pa so ustanovili Neodvisno državo Hrvaško. Slovenijo so okupirali Nemci, Italijani (Ljubljanska pokrajina) in Madžari. Italijani so v začetku uvedli politiko kulturne avtonomije in k upravi pritegnili slovenske politike, Nemci in Madžari pa so začeli izvajati politiko germanizacije in madžarizacije. Kmalu se je na večjem delu slovenskega ozemlja začel razvijati neoborožen in tudi oborožen odpor (Osvobodilna fronta slovenskega naroda, narodnoosvobodilni boj v Sloveniji). Zaradi nasprotovanja prevladi komunistov v OF in tudi zaradi primerov partizanskega nasilja ter monopolizacije odpora so se začeli nasprotniki OF v Ljubljanski pokrajini organizirati pod italijanskim pokroviteljstvom (bela garda); odpor je v tem delu Slovenije prerasel tudi v državljansko vojno. Po italijanski kapitulaciji, septembra 1943, je Ljubljansko pokrajino zasedla nemška vojska, preostanki kvizlinških enot pa so se pod nemškim poveljstvom organizirali v pomožnih policijskih enotah (domobranci). Vso vojno pa sta oba slovenska politična tabora načrtovala priključitev ozemelj, naseljenih s Slovenci, na Z in S, to pa je partizanski vojski s podporo jugoslovanske armade ob koncu vojne deloma uspelo. Meja z Italijo, ki je bila sicer dokončno določena šele z osimskimi sporazumi (1974), se je premaknila močno na Z in Slovenija je dobila izhod na morje; z avstrijsko državno pogodbo pa je bila 1955 potrjena stara meja na Karavankah. Z obnovo jugoslovanske države je Slovenija dobila status federalne republike, vendar je avtonomija zelo nihala ves čas obstoja nove države. Čeprav je bila država v prvem obdobju na podlagi sporazuma Tito-Šubašić demokratična republika, so novi oblastniki – komunisti neusmiljeno obračunali z vsako opozicijo in uvedli sovjetski politični in gospodarski sistem. Omilil se je šele v 50. letih z začetkom samoupravljanja. Takoj po vojni so pobili večino domobrancev, ki so se vrnili, na sodnih procesih pa (v poduk) obračunali z meščansko opozicijo in oporečniki v svojih vrstah (dachavski procesi, Goli otok). Čeprav se je Jugoslavija po sporu z informbirojem v drugi polovici 50. let zbližala z Z in odprla meje, ni KPJ pod Titovim vodstvom nikoli dopuščal razmišljanja o uvedbi resnične demokracije (M. Đilas). Z zaostritvijo gospodarske krize v 80. letih in po Titovi smrti so vedno bolj prihajala na dan nacionalna nesoglasja in zahteve po demokratizaciji. Sprva so bile omejene na ozke kroge, ob koncu 80. let pa je v Sloveniji proces proti četverici zbudil množično gibanje za spremembe. Nastop S. Miloševića v Srbiji je še zaostril nezadovoljstvo Slovenije nad položajem v skupni jugoslovanski državi. Na prvih demokratičnih volitvah 1990 je v Sloveniji zmagala koalicija novih strank DEMOS. Po nadaljnjih zaostritvah položaja v Jugoslaviji je začela priprave za razglasitev neodvisnosti. Na podlagi rezultata plebiscita (23.12.1990 več kot 88 % vseh volilcev »za«) je bila 26.6.1991 razglašena samostojnost Slovenije. Neuspešno posredovanje jugoslovanske vojske v desetdnevni vojni 27.6.–7.7.1991 je pospešilo osamosvojitev. Med mejniki razmeroma uspešne politične in gospodarske preobrazbe Slovenije so bili: vpeljava slovenskega denarja – tolarja (8.10.1991), odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka (25.10.1991), razglasitev nove ustave (23.12.1991), diplomatsko priznanje RS v državah Evropske skupnosti (15.1.1992), včlanitev v KVSE (24.3.1992) in sprejetje v OZN (22.5.1992), članstvo v Svetu Evrope (14.5.1993) in v Svetovni trgovinski organizaciji (30.7.1995), podpis sporazuma o pridružitvi z Evropsko unijo (10.6.1996) in od 1998 pogajanja za polnopravno članstvo. Na prvih neposrednih volitvah za predsednika republike je bil (6.12.1992) izvoljen nekdanji predsednik predsedstva RS M. Kučan, izvoljen je bil tudi na drugih volitvah (23.11.1997). Na rednih parlamentarnih volitvah (6.12.1992 in 10.11.1996) je zmagala Liberalna demokracija Slovenije; njen predsednik J. Drnovšek je tako sestavil že svojo drugo in tretjo vlado. Vladi sta bili sestavljeni iz različnih strank in razmeroma nehomogeni. Po združitvi Slovenske ljudske stranke in Krščanskih demokratov je Drnovškova vlada izgubila večino, novo vlado, v kateri je bila še Socialdemokratska stranka, je od junija 2000 do volitev v novembru vodil Andrej Bajuk; avgusta je povezava razpadla in ustanovljena je bila nova krščanskodemokratska stranka Nova Slovenija. Na volitvah je zmagala LDS; vlado je z DESUS-om, Združeno listo in Ljudsko stranko spet sestavil Drnovšek, ki je decembra 2002 zmagal na predsedniških volitvah. Od takrat vlado vodi A. Rop, aprila 2004 je iz nje izstopila SLS. 23.3.2004 je referendum potrdil vstop Slovenije v NATO (uradno članica od 29.3.2004) in Evropsko unijo (od 1.5.2004).
Dostopnost