spanje, fiziološko zmanjšanje zavesti in presnove, po katerem se ponovno vzpostavi normalno delovanje vseh organskih sistemov. Med spanjem se zniža krvni tlak, zmanjšajo se frekvenca dihanja, delovanje žlez, omejeno je dojemanje dražljajev, spremenjena je električna aktivnost možganov. Spanje uravnava središče za spanje in budnost v medmožganih. Novorojenčki spijo ves dan (razen med hranjenjem), dojenčki do konca prvega leta potrebujejo 14–18 ur, majhni otroci 12–15 ur, šolarji 9–11 ur. Od 15. do 50. leta zadostuje 7–8 ur, pozneje 6–7 ur, v visoki starosti se čas spanja postopno spet daljša.
Kratek pregled: spanje Spanje je ena temeljnih človekovih potreb. Človek prespi povprečno tretjino življenja. Tako vsako leto prespi štiri mesece, v spanju zadovolji potrebo po počitku in miru. Fiziološko dogajanje med spanjem poskušajo pojasniti v spalnih laboratorijih. Ugotovili so, da živi človek tudi takrat, ko se ne more orientirati po dogajanju v okolici, po določenem 24-urnem ritmu. Nočno spanje je pri preiskovancih trajalo pet do deset ur. Pokazalo se je, da sta neprimerna tako prekratko kot predolgo spanje. Spanje lahko razdelimo na štiri faze. Razlikujejo se glede na električno aktivnost možganov, ki jo ponazarja elektroencefalogram (EEG). Fazo najmanjše možganske aktivnosti (fazo globokega spanja) označujemo kot fazo 4. Takrat se izloča hormon somatotropin, ki je pri otrocih pomemben za rast in obnavljanje celic. Faza največje možganske aktivnosti je t. i. spanje REM (hitri očesni gibi, angleško rapid eye movement). Zanj so značilni hitri gibi zrkel, ki jih jasno opazimo pod zaprtimi vekami. V fazi REM človek sanja. Potreba po spanju se z leti manjša. Enako velja za delež faze REM: plod v zadnji tretjini nosečnosti sanja več kot 50 % časa, ko spi; v starosti se zmanjša na 20 %. Če človeka med fazo REM redno prebujamo in s tem vplivamo na sanjanje, lahko duševno in telesno zboli. V sodobni družbi so zelo pogoste motnje spanja oz. nespečnost. Zaradi nespečnosti trpi 25 % ljudi, 7,5 % jih jemlje uspavala občasno, 2,5 % redno. Številna uspavala povzročijo odvisnost. Večji del motenj spanja povzročajo anksiozna stanja, ki se pri veliko ljudeh pojavljajo prav takrat, ko se želijo sprostiti. Vzrok so pogosto kronične življenjske težave, s katerimi bi se morali spoprijeti, ne pa jih zgolj začasno ublažiti in odriniti s pomirjevali in uspavali. Pri hujših motnjah spanja morajo prizadeti poiskati strokovno pomoč. Nekatere motnje spanja zanesljivo izvirajo iz nesposobnosti duševne sprostitve. Prehod k počitku je pogosto lažji, če se človek navadi na kak vsakodnevni obred pred spanjem, kot je npr. skodelica zeliščnega čaja ali branje dobre knjige. Posebno pogosto trpijo zaradi nespečnosti starejši ljudje, zlasti tisti, ki ne vedo, kaj bi s časom in nimajo smiselne zaposlitve. Zato se iz nezadovoljujočega življenja umikajo v spanje, ki pa ga ne najdejo, če niso potrebni počitka. Spalne navade so se spremenile. Postelja za enega in spanje v posebni sobi sta se pri evropskem meščanstvu začela pojavljati šele sredi 18. stoletja z razvojem higienskih navad. Spanje v javnosti je zdaj nenavadno ali prepovedano. Cilj vzgoje je, da navadimo otroke čim prej spati v svoji postelji. Pri drugih kulturah je še zdaj povsem razumljivo, da spi majhen otrok ob materi. V velikih hišah npr. na Borneu je zbrana celotna vaška skupnost. Tam spanje pomeni prenehanje aktivnosti, zaščito in varnost v skupnosti, ne pa osame. Če se človek ponoči prebudi, se lahko pogovori s sosedom in ponovno zaspi. Avtorica Klara Schreiner
Dostopnost