srbska in črnogorska književnost, južnoslovanska književnost v srbskem jeziku; v srednjeveškem obdobju se je razvijala v okviru vplivov grško-bizantinske umetnosti in kulture; ta je po verskem razkolu in s krepitvijo pravoslavja postajala sklenjena in se je ločevala od zahodnoevropskih duhovnih tokov in slogov. Vzajemnost nacionalne Cerkve pravoslavnega okolja in države sta določali književnost in umetnost posameznega naroda. V srednjeveški srbski prozi se vse to kaže v amalgamih biblijskih in antičnih snovi o Troji, Aleksandru Velikem ipd. Tudi v cerkvenem stavbarstvu, freskah in ikonografiji sploh je prevladoval bolj ali manj kanoniziran bizantinski slog, v književnosti pa so bile sad zveze med državo in Cerkvijo biografije (žitija) srbskih vladarjev in cerkvenih dostojanstvenikov. Naravo države zrcali zgodovinsko pomemben Dušanov zakonik (1340). Svetnega pesništva in dramatike ni, pač pa se je zgodaj pojavilo anonimno ljudsko pesništvo. Pri Srbih in Črnogorcih je v ljudskem jeziku upovedovalo zgodovinske dogodke in iz njih ustvarjalo mite, oddaljene od zgodovinske resničnosti, npr. o kraljeviču Marku in njegovih herojskih dejanjih, knezu Lazarju ob porazu na Kosovem polju 1389. Cikli junaških pripovednih pesmi ne ob nastanku in ne pozneje niso prerasli v višjo poetološko obliko, v narodni epos, so pa postopoma prevzemali vlogo zgodovinskega spomina in narodnega ozaveščanja, vlogo nosilcev narodne ideje, srbstva, državnosti, svobode. Tako so v 19. st. opravljali vlogo zgodovinske tragedije ali zgodovinskega romana, ki sta značilna za druge slovanske književnosti. Pri Srbih se ta žanra dolgo nista pojavila. Epska junaška pesem je zelo zaživela v prvi polovici 19. st. ob protiturških vstajah in je tedaj ob obnavljanju srbske državnosti dosegla svojo klasično stopnjo. Vzdrževala je obrambno voljo v bojih proti Turkom. S svojo estetsko in zgodovinsko naravo je zbujala veliko zanimanje in občudovanje pri evropskih romantikih, še zlasti Nemcih (J. G. Herder, J. Grimm, J. W. Goethe idr.). Po spodbudah in napotkih J. Kopitarja je na osnovi jezika srbske ljudske pesmi samouk V. S. Karadžić reformiral srbski knjižni jezik in kulturo, z ljudskim jezikom pa so se spogledovali že nekateri pred njim, v komedijah in prozi Jovan Sterija Popović, v pesništvu B. Radičević, J.–Z. Jovanović in Đura Jakšić. Črnogorski cerkveni in narodni voditelj Petar II. Petrović Njegoš je v epski pesnitvi Gorski venec (Gorski vijenac, 1847; sl. 1917) v dramskih dialogih, monologih in zboru ustvaril sintezo ljudskega epskega pesništva in antične grške tragedije prav na podlagi svoje izvirne filozofske misli; tematiziral je namreč svojo osebno dilemo: »Naj se zgodi, kar bi se zgoditi ne smelo«, to je pokončanje črnogorskih odpadnikov, bratov po krvi, ki so postali muslimani. To Njegoševo delo, napisano v narodnem desetercu, je od vseh južnoslovanskih literarnih del doživelo največ prevodov v druge jezike, največ razprav ter novih in novih interpretacij. V začetku 20. st. je srbska književnost dosegla dokončno evropeizacijo, začenši s psihološkim romanom B. StankovićaNečista kri (Nečista krv, 1910; sl. 1933), nikoli pa se ni poslovila od »Njegoševe dileme«. K temu sta pripomogla predvsem druga svetovna vojna in revolucija v okviru te ter posledice. Tej tematizaciji in tragični narodovi razdvojenosti so se v romanih posvečali številni avtorji, najuspešneje gotovo D. Ćosić (Daleč je sonce, Daleko je sunce, 1951; sl. 1959, Delitve, Deobe, 1961; 1964) in Črnogorec Mihailo Lalić (Lelejska gora, 1962; 1965), Bosanca B. Ćopić in Mladen Oljača (Molitev za moje brate, Molitva za moju braću, 1957; sl. 1965), pozneje še Mladen Markov, Antonije Isaković, Slobodan Selenić, Mirko Kovač idr. Čeprav je v avantgardnih modernizmih v 20. letih svojo močno stran pokazalo srbsko pesniško ustvarjanje (M. Ristić, M. Crnjanski, O. Davičo, D. Matić idr.), je prvi reprezentant srbske književnosti 20. st. predvsem roman. Romani Crnjanskega Dnevnik o Čarnojeviću (1921), Selitve (Seobe, dve knjigi, 1929 in 1962; sl. 1963) in Roman o Londonu (1971), so tista transverzala in hrbtenica, ki se utrjuje z romani I. Andrića, nobelovca (1961) z zgodovinskimi romani, v katerih tematizira Bosno v soočenjih z Evropo nekoč (Travniška kronika, Travnička hronika, 1945; sl. 1948, Most na Drini, Na Drini ćuprija, 1945; sl. 1948) ter nekoč in danes (kratki roman Prekleto dvorišče, Prokleta avlija, 1954; sl. 1958). S tem romanom – metaforo zrcali zgodovinski čas in projekcijo sedanjega v minulost. V romanu so se preskušali in uveljavili številni poznejši romanopisci, nekateri z izrazitimi poetološkimi novinami kot D. Kiš in M. Pavić. Ob vzponu romaneskne literature je v razcvetu tudi pesništvo; po avantgardnih smereh v 20. letih so sledili tradicionalisti, med njimi D. Maksimović, po drugi vojni intimisti V. Popa, Miodrag Pavlović, Vuk Krnjević, Milovan Danojlić, Miroslav Antić, tragika Milan Komnenić ter Mak Dizdar iz Bosne idr. Spričo duhovne utesnjenosti, dogmatizma v estetiki in filozofske ter družbene aktualnosti se je na tradiciji bogate srbske kulturološke publicistike v 30. letih (Milan Bogdanović, Oto Bihalji Merin, Dušan Matić, Vojislav Đurić, Rodoljub Čolaković, Eli Finci, Mladen Leskovac idr.) po drugi vojni spet razmahnila kulturološka publicistika, in sicer v delih Veliborja Gligorića, Dragana Jeremića, Zorana Konstantinovića, Svete Lukića, Nikola Miloševića, Draška Ređepa, Dobrice Ćosića, Miroslava Egerića idr.
Dostopnost