stan, zaprt, ločen družbeni sloj; članstvo določajo – pogosto pravno določeni – predpisi; povezano je s privilegiji in dolžnostmi. Stanovi so bili del stanovske družbe in stanovske države v fevdalizmu; v razl. oblikah v vseh višje razvitih predindustrijskih družbah, posebej izrazito v evropskem srednjem veku do socialnih prevratov 19. st. Podobne in posebno toge forme so se izoblikovale na Kitajskem in v kastnem sistemu Indije. – Pripadnost stanovom je bila praviloma vnaprej določena z rojstvom in je ni bilo mogoče izgubiti. Stan so le redko dopolnjevali novi člani. Poseben položaj je imela duhovščina; ta stan pa je obstajal samo na podlagi sprejemanja novih članov, in sicer v obredu mašniškega posvečenja, zato je ustvaril svoj sistem teološkega izobraževanja. – Klasični stanovi srednjega veka so bili plemstvo, duhovščina in patriciat (mestno plemstvo). Vsak stan je imel svoje podrejene (služabništvo, posle, podložnike, tlačane). Ti stanovi so bili spet zelo razčlenjeni (visoko in nižje plemstvo, visoka in nižja duhovščina). Spremembo sistema je prinesel razvoj mest in meščanstva (trgovci, rokodelci), saj je meščanstvo poskušalo postopoma glede na vse večji gospodarski in socialni pomen doseči priznanje zase kot posebnega stanu ter privilegije (»tretji stan«). V 19. st. (predvsem do 1918) sta industrializacija in nastajanje novih slojev prebivalstva (industrijsko delavstvo, uslužbenci) uničili stanovsko družbo in polagoma odpravili privilegije; nastal je nov sistem socialnih razredov in slojev. – Označitev stan se zdaj uporablja za stanove, ki so se ohranili (plemstvo, duhovščina), pa tudi za tradicionalne in sorazmerno zaprte poklicne in ekonomske skupine, ki imajo ali terjajo zase družbene privilegije ali poseben položaj ali pa so pretežno konservativne: zdravniški, sodniški, odvetniški stan; srednji stan (obrt in mala trgovina); kmečki stan.
Dostopnost