substanca [latinsko], 1. splošno:snov; v prenesenem pomenu jedro kakšne stvari.2. filozofija:to, kar obstaja sámo iz sebe, enotni nosilec spremenljivih lastnosti (akcidenca); to, kar vztraja v času. Od Aristotela naprej so substanco pojmovali kot temeljno opredelitev vsake stvari in kot najvišjo kategorijo. V nasprotju z Descartesovim dualizmom mišljenja (zavest) in razsežnosti (materija) je B. de Spinoza poudarjal enotnost, vseobsežnost in absolutnost substance: substanca je to, kar je na sebi, in jo je mogoče pojmiti le z njo samo. Empirizem in pozitivizem sta njen obstoj zanikala in poudarjala pojav kot edino realno stvar; I. Kant je v substanci videl zgolj eno, čeprav apriorno obliko mišljenja, ki opredeljuje, kako se nam kažejo stvari, vendar se sama na sebi ne kaže. Pridevnik substancialen, ki pripada substanci, bistven, snoven.
Dostopnost