španska glasba, nanjo so vplivale arabska, flamska in italijanska glasba, najdlje prva, zato so arabska glasbila (rebek, lutnja, kitara) v Španiji povsem domača; vizigotski koral, posebno obliko zgodnjega korala, ki je bil znan tudi na ozemlju pod arabsko oblastjo, imenujejo mozarabski koral; obdržal se je približno do konca 11. st., ko ga je nadomestil gregorijanski koral. Slepi organist A. de Cabezón, dvorni glasbenik Filipa II., je prvi v Španiji izvajal flamske večglasne skladbe; najzgodnejši predstavnik španske polifonije je C. de Morales; T. L. de Victoria je v špansko cerkveno glasbo uvedel Palestrinov slog. V ljudski glasbi je vokalni cante jondo, ki je temeljil na 18–21-tonski arabski lestvici, polagoma izrinil flamenko; mnogoštevilni plesi in plesne pesmi, ki izhajajo iz njega, se imenujejo po kraju nastanka, mdr. castillana, jota aragonesa, madrilena, malagueña, murciana, sevillana. – V baroku je prevladovala italijanska glasba, v 19. st. se je razmahnila zarzuela. F. Pedrell se je zavzel za oživitev španske umetne glasbe na temelju ljudske (I. Albéniz, E. Granados, M. de Falla, J. Turina, A. Segovia). Najpomembnejši sodobnejši španski skladatelji so C. Halffter, Luis de Pablo (*1930), Enrique Raxach (*1932), Francisco Guerrero (1951–1997) in José Ramón Encinar (*1954).
Dostopnost