teorije menjalnih tečajev, teorije, ki pojasnjujejo oblikovanje menjalnih tečajev med valutami razl. držav; razlikujemo predvsem 1. teorijo paritete kupnih moči, po kateri se menjalno razmerje med valutama dveh držav oblikuje glede na gibanje kupne moči, tj. glede na spreminjanje ravni cen v obeh državah (valuta države z razmeroma višjo stopnjo inflacije izgublja v primerjavi z državo z nižjo inflacijo), 2. teorijo paritete obrestnih mer, po kateri je razlika med promptnim in terminskim tečajem med dvema valutama enaka razliki med obrestnima merama obeh valut (osnova za oblikovanje terminskih tečajev med razl. valutami), 3. teorijo dolgoročnega plačilnobilančnega ravnotežja, pri kateri ravnotežni tečaj ustreza uravnoteženemu tekočemu delu plačilne bilance na dolgi rok (presežek v plačilni bilanci vpliva na povečevanje vrednosti, primanjkljaj pa na zmanjševanje vrednosti domače valute), 4. teorijo vrednostnih papirjev, po kateri je tečaj kratkoročno določen z gibanjem kapitalskih transakcij, dolgoročno pa s saldom tekočega dela plačilne bilance, 5. teorijo ponudbe in povpraševanja, po kateri se tečaj oblikuje glede na gibanje ponudbe in povpraševanja po devizah, 6. psihološko teorijo, po kateri se tečaji med valutami oblikujejo glede na pričakovanja transaktorjev v zvezi s prihodnjimi spremembami tečajev in obrestnih mer, 7. teorijo paritet stroškov proizvodov, po kateri se stvarna vrednost domače valute oblikuje na ravni povprečne domače proizvodnosti dela. Nobena od teh teorij ne more popolnoma pojasniti gibanja tečajev med valutami, vendar pa imata teorija paritete kupnih moči in teorija paritete obrestnih mer z empiričnega vidika dokaj veliko izpovedno moč.
Dostopnost