tovornjak, cestno motorno vozilo, namenjeno in prirejeno za prevoz razl. tovorov. Osnovna oblika je tovornjak s kesonom, tj. ravno ploščadjo, omejeno s štirimi stranicami; ta ni pokrita. Z njim navadno prevažajo razsute tovore. Keson je pogosto pritrjen na hidravlični mehanizem; ta potiska ploščo kesona in jo med razkladanjem nagiba (prekucnik). Med tovornjaki z zaprtim tovornim prostorom razlikujemo: 1. enodelni tovornjaki so navadno manjši in se uporabljajo za krajše razdalje ali kot dostavna vozila; 2. tovornjake s prikolico sestavljata dva dela: vozilo z motorjem in voznikom (prepelje lahko približno polovico tovora) in štiriosno priklopno vozilo, pripeto za vlečno vozilo; 3. vlačilec sestavljata vlečno vozilo (nima nakladalne površine) in polpriklopnik (v njem je naložen tovor). Polpriklopnik nima sprednje nosilne osi. S sprednjim delom je vrtljivo pritrjen na poševno ploščo na zadnjem delu vlečnega vozila. To mu omogoča razmeroma dobro gibljivost v zavojih in pri vzvratni vožnji. Dobra stran vlačilcev je, da vlečno vozilo lahko odklopi polpriklopnik (in tovor) in ga začasno pusti na določenem mestu (npr. pri nakladanju, carinjenju); medtem lahko prevaža drug polpriklopnik. Pri prevozu z ladjo (ali vlakom) tako ni treba prevažati tudi vlečnih vozil: eno vlečno vozilo pripelje polpriklopnik do ladje, drugo pa ga v ciljnem pristanišču odpelje z ladje in z njim nadaljuje pot. Posebno učinkovit (poceni in hiter) prevoz omogočajo vlačilci za prevoz kontejnerjev. Te brez koles preložijo na ladjo ali vagon. Za medcelinski ladijski prevoz vlačilcev pogosto uporabljajo trampni prevoz. Ker so navadno razdalje velike, skušajo za to, da bi bil prevoz ekonomičen, doseči kar največje izkoristke motorja (do 46 %). Skoraj praviloma imajo tovornjaki dizelske motorje, bencinske pa le v krajih z izredno nizkimi temperaturami. Da bi bil nakladalni prostor večji, je motor navadno v spodnjem delu kabine, med sedežem voznika in sovoznika, ali pod nakladalno ploščo. Tovornjaki za dolge proge imajo eno ali dve ležišči, ki voznikoma omogočata (zakonsko predpisan) počitek, ne da pri tem izgubljata čas z iskanjem prenočišča. Za ogrevanje kabine je predpisana ločena ogrevalna naprava. Deluje tudi ob ugasnjenem motorju. Zaradi različnih vrst tovora so tudi izvedbe tovornjakov različne. Tako obstajajo npr. cisterne oz. tovornjaki za prevoz tekočih snovi (gorivo, mleko, kemikalije), tovornjaki s hlajenim prtljažnim prostorom (za hitro pokvarljivo hrano, rože), mešalniki betona, avtodvigala, smetarska vozila z nakladalniki in napravo za mletje, gasilski in vojaški tovornjaki idr. Za vožnjo tovornjaka s skupno maso, višjo od 3500 kg (in lahkega priklopnika z maso do 750 kg), je potrebno vozniško dovoljenje kategorije C, za vožnjo težjih tovornjakov in vlačilcev pa kategorije E. Izpit lahko opravijo osebe, starejše od 18 let. Voznik med vožnjo ne sme imeti v krvi nič alkohola. Največja dovoljena dolžina tovornjaka s priklopnikom ali polpriklopnikom je 18 m, največja višina 4 m, največja skupna masa pa 40 t; dovoljena obremenitev posamezne osi je 10 t, posebne omejitve veljajo za obremenitev skupine vzporednih osi. Najmanjša moč motorja znaša 7,36 kW za tono mase. K opremi tovornjaka sodita gasilni aparat in tahograf. Dolga vozila morajo biti označena s pravokotnima rumenima tablama z rdečim robom. Vozila, ki prevažajo nevarne snovi, morajo biti opremljena s tablami, ki označujejo razred nevarnosti prevažane snovi. Če teh pogojev ni mogoče izpolniti, sta potrebna posebno dovoljenje in spremstvo policije ali posebne službe.
Dostopnost