upanje, pričakovanje; upanje je lahko iluzionistično sprejemanje, racionalno predvidevanje ali nevtralno pričakovanje ter vsebuje eksistencialno zaupanje ali prizadevanje po popolnosti (utopija). Predmet upanja v krščanstvu je ponoven prihod Kristusa, vstajenje od mrtvih in blaženo zrenje Boga. V moderni teologiji je vprašanje upanja povezano z razpravo o prihodnosti posvetnega, npr. v pogovorih med marksisti in kristjani. V novoveški filozofiji od R. Descartesa naprej (osredotočil se je na spoznavanje človekovega duha in sveta) je upanje v ozadju, vedno pa so ga obravnavali kot afekt; po B. de Spinozi je to vznemirjenost zaradi »odsotnosti spoznanja in nemoči duše«, F. Nietzsche pa ga je zavračal kot prevaro stvarnosti. Upanje so ponovno pozitivno obravnavali šele poznomarksistični in eksistencialistični filozofi, ki niso toliko poudarjali tega, česar se ljudje nadejajo, ampak bolj »eksistencialni smisel upanja« (M. Heidegger) in »samorazširitev« končnega človeka ter možnosti za njegovo prihodnjo bit (E. Bloch).
Dostopnost