večen, ki neomejeno traja, ki nima ne začetka ne konca. Večnost so (v nasprotju s spremenljivostjo končnih stvari) v zgodovini evropske filozofije najprej pojmovali kot prasnov (Anaksimander), kot eno in resnično bit (eleati) oz. kot idejo (Platon). Krščanska filozofija (od Boetija naprej) je večnost pojmovala kot nenehno, celotni čas združujočo sedanjost (nunc stans) božjega obilja biti in aevitas postavila nasproti ustvarjenemu čistemu duhu in blaženemu duhu (ki sta sicer neminljiva, vendar spremenljiva in nista brez začetka in konca), časnosti zemeljskih stvari in brezčasni veljavi idealnega stanja stvari (matematika in logika).
Dostopnost