veljavnost, v filozofiji poseben način bivanja idealnih stanj stvari (v nasprotju z eksistenco realnih stvari); priznanje, da so logični in matematični stavki, ideje, vrednote ipd. neodvisni od mislečega subjekta. Pojem veljavnosti je v filozofijo vpeljal R. H. Lotze.

Sorodna gesla: eksistenca | Lotze, Rudolf Hermann


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek