visokonapetostni prenos enosmernega toka, prenos pri oskrbi z energijo; po daljnovodu se prenaša enosmerni tok namesto izmeničnega oz. vrtilnega toka. Uvedbo so omogočili sodobni polprevodniški elementi, posebej tiristorji, saj enosmerni tok lahko »razsekajo« oz. spremenijo v izmeničnega. Vrtilni tok iz elektrarne na začetku daljnovoda transformirajo na zaželeno napetost, nato pa s tiristorji ali usmerniki na živosrebrno paro usmerijo in izravnajo oz. zgladijo. Na sprejemni strani daljnovoda enosmerni tok z orjaškimi tiristorskimi razsmerniki spremenijo v vrtilni tok in s transformiranjem zmanjšajo njegovo napetost. Pri prenosu enosmernega toka sta potrebna le dva vodnika; če eden izpade, tok preusmerijo tako, da teče po zemlji, pri tem pa prenašajo 50 % moči. Izgube pri enosmernem prenosu so približno trikrat manjše. V nasprotni vrtilni tok prenašajo po treh vodnikih; če eden izpade, se prenos sesede. Slabosti enosmernega prenosa so visoki stroški za oddajne in sprejemne postaje. Zaradi izredno visokih napetosti (400–700 kV) so potrebne zelo kakovostne in drage naprave, zato se takšen prenos splača le pri razdaljah nad 600 km. Navadno ga uporabijo, če država proizvajalka toka uporablja drugo frekvenco kot država, ki tok uvaža (npr. Paragvaj izvaža v Brazilijo). Takšne sisteme uporabljajo npr. med Francijo in Veliko Britanijo (pod Rokavskim prelivom), v Kanadi in Afriki (energijo iz elektrarne Cahora Bassa prenašajo v Južno Afriko).
Dostopnost