vodikov sulfid (H2S), zastarelo žveplovodik, brezbarven, zelo strupen, neprijetno dišeč gorljiv plin; dobijo ga v naravnih žveplovih vrelcih; nastane pri razgraditvi beljakovin (od tod vonj po gnilih jajcih); topi se v vodi, pri tem pa nastaja šibka, dvobazna kislina, »žveplovodikova kislina« (žveplovodikova voda); njene soli so hidrogensulfidi in sulfidi, glede na to, ali sta en vodikov atom ali dva zamenjana z ionom kovine. Če raztapljajo žveplo v alkalijskih sulfidih, nastanejo rumeni do rjavordeči polisulfidi, v katerih se veže žveplo v dolge verige. Žveplova jetra (hepar sulfuris) so rjava snov, ki nastane pri taljenju zmesi pepelike in žvepla; vsebuje večinoma kalijev polisulfid; če jo raztopijo v vodi, se žveplo izloči (žveplove kopeli); uporabljajo jo za zdravljenje kožnih bolezni, putike, revme, za temno luženje plemenitih kovin ter izdelavo barv za krzno. Vodikov sulfid dobijo neposredno iz elementov pri 600 °C, pri predelavi svetilnega, koksarniškega, zemeljskega plina, nafte, v laboratoriju iz železovega(II) sulfida in klorovodikove kisline.
Dostopnost