zadruga, organizacija, katere namen je pospeševati gospodarske koristi članov; značilnosti: pristop in izstop sta prostovoljna, enakopravno sodelovanje in upravljanje članov. Prve oblike zadruge so bile tržne, vaške in pašniške zadruge, srednjeveške bratovščine, gilde in cehi. Ok. 1840 začetek modernega zadružništva; spodbudili so ga delavci in kmeti, ogroženi zaradi industrijske revolucije. 1844 prva potrošniška zadruga »poštenih pionirjev iz Rochdalea«. 1849 je Hermann Schulze-Delitzsch (1808–1883) ustanovil prvo zadrugo za surovine, Friedrich Wilhelm Raiffeisen (1818–1888) pa prvo kmetijsko posojilnico. Odtlej nenehno širjenje zadružništva; začasno so ga ustavile le inflacija v 20. letih in omejitve v obdobju nacizma. Glede na namen razlikujemo predvsem nakupovalne zadruge, konzumne (potrošniške) zadruge, prodajne zadruge, proizvajalne zadruge, posojilniške zadruge (zadružne banke, ljudske banke), stanovanjske zadruge. V industrijskih državah se število in pomen zadrug zmanjšujeta, v državah v razvoju z gospodarsko strukturo, ki jo še vedno zaznamuje malo podjetništvo, pa so kot institucija za pomoč združene v razl. združenja.
Zadruge v Sloveniji Slovenci v habsburški monarhiji so se (kot nedominantni »zamudniški« narod) za zadružništvo kot obliko pomoči navdušili že v drugi polovici 19. st. (Zveza slovenskih hranilnic v Celju od 1883); največji razmah zadružništva v začetku 20. st.: več kot 200.000 članov zadrug, zadružni kapital predstavljal eno od osnov slovenskega gospodarskega razvoja; posojilništvo je zadolženo kmečko prebivalstvo odvračalo od izseljevanja. Organizatorji zadružništva so bili najuglednejši slovenski politiki liberalne (Mihael in Josip Vošnjak), socialistične, predvsem pa katoliške usmeritve (J. E. Krek, I. Šušteršič). Zadrug se je manj uveljavilo v konzumu (nabavno-prodajne zadruge od 1898 povezane v gospodarsko zvezo, od 1903 imenovana Zadružna zveza) in proizvodnji, čeprav (predvsem po drugi svetovni vojni) poskusi vsiljevanja proizvajalnih zadrug v kmetijstvu. V Sloveniji lahko zadruge po zdajšnji zakonodaji ustanovijo najmanj trije ustanovitelji; to so lahko fizične ali pravne osebe. Pravno in poslovno naravo dobi zadruga z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register; obvezni sestavni del akta so zadružna pravila; urejajo najpomembnejša vprašanja pravnega statusa (firma, sedež dejavnosti, zastopanje in predstavljanje zadruge ipd.). Organi: najvišji organ zadruge je občni zbor (redni ali izredni), njegove pristojnosti so sprejemanje zadružnih pravil in letnega obračuna, odločanje o izdaji vrednostnih papirjev ipd.; predsednik zadruge predstavlja in zastopa zadrugo in je odgovoren za zakonitost poslovanja (če pooblastila niso prenesena na direktorja); upravni odbor sklicuje občni zbor, uresničuje njegove sklepe, skrbi za smotrno poslovanje in organizacijo dejavnosti zadruge in imenuje delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi; nadzorni odbor nadzira celotno delo in poslovanje predsednika zadruge ter delo drugih njenih organov. Firma (ime) zadruge mora vsebovati oznako, da gre za zadrugo, in oznako odgovornosti članov: zadruga z omejeno odgovornostjo (z. o. o.) ali zadruga brez odgovornosti (z. b. o.). Pravno so zadruge urejene v zakonu o zadrugah, uporabljajo pa se tudi določila zakona o gospodarskih družbah.
Dostopnost