zarod, živalski potomci, mladiči. Skrb za zarod so oblike vedenja, potrebne za razvoj potomstva; živali, ki manj izrazito skrbijo za zarod in izgubijo veliko mladičev, imajo veliko potomcev (npr. krapi več milijonov iker), vrste, ki izrazito skrbijo za zarod, pa jih imajo manj. Najpreprostejša oblika skrbi za zarod je izleganje jajc na primernih mestih. Pri vseh večjih skupinah živalstva se jajčeca in s tem mladiči razvijajo v materinem telesu (npr. živorojeni črvi, morski psi, dvoživke). Številne živalske vrste ležejo jajca tja, kjer je tudi hrana za mladiče, ali nanjo, npr. številne vrste metuljev na določene rastline, hrošč govnač na govno, muhe na meso ali mrhovino, najezdniki in ose grebače na pajke in gosenice (prej jih s piki ohromijo ali usmrtijo). Pogosto zgradijo gnezda (ne samo ptiči); tako gradi potapnik plavajoče gnezdo. Poseben način je zajedavsko valjenje: žival jajca podtakne v tuje gnezdo, npr. kukavica in zajedavska čebela. Pogosto jajca in mladiče zaščitijo, npr. stonoge, sleporil in mnoge kače (te se ovijejo okoli jajc). Nekatere vrste pajkov volkcev nosijo jajca s seboj v majhnih kokonih, ki so jih spredli sami. Zvaljeni mladiči pa ostanejo še nekaj časa na hrbtih mater. Tudi razl. ribe (npr. ustonoša in morski konjiček) in dvoživke (npr. samec porodničarja in samica pipe) nosijo jajčeca (včasih tudi izvaljene mladiče) s seboj. Nekatere živali se selijo h krajem za valjenje, npr. lososi, jegulje, štorklje in ptice selivke se poleti selijo na polarna območja, ker daljši dan omogoča več časa za iskanje hrane mladičem. Dvoživke se pred valjenjem preselijo v vodo. Skrb za zarod v ožjem pomenu je skrb za zvaljene ali rojene mladiče; negujeta jih oba starša (pogosto si delita delo) ali samo mati (npr. domača kokoš ali srnjad) ali pa (redkeje) samo oče (npr. morski konjiček in južnoameriški pampaški nandu). Gnezda so pogosto zgrajena prav mojstrsko, npr. pri žuželkah, ki živijo v skupinah (čebele, prave ose, mravlje); ptiči spletejo gnezda tudi iz delov rastlin, dlak ipd., izdolbejo jih v dupline drevesa ali pa naredijo iz sline, ki se hitro strdi (salangane). Tudi sesalci pogosto skrbijo za zarod v gnezdih, vendar pa tudi bivajo v njih vse leto; za mladiče ga bolje opremijo (predvsem vrste, ki živijo v zemeljskih votlinah, npr. voluhar, lisica, tudi številni mali sesalci; posebej umetelna gnezda gradijo veverice in pritlikave miši). Najbolje skrbijo za zarod toplokrvni ptiči in sesalci; oskrbo spremlja tudi »vzgoja« mladičev. Ptiči izvalijo jajca, mladiči sesalcev (izjemi kljunati ježek, kljunaš) pa se razvijejo v materinem telesu. Mladiči se lahko rodijo nebogljeni (slepi, brez perja ali dlake ipd.; goliči), npr. mladiči kuncev, ali pa so že precej samostojni (begavci) kot piščančki in mladi kopitarji; ti so takoj sposobni slediti svojim materam. Mlade ptiče pogosto pitata oba starša; v redkih primerih pri tem starši izločajo hranilne snovi (npr. golobi imajo v golšah hranljivo kašo); mladiči sesalcev se hranijo z materinim mlekom, zato v dobi sesanja samci nimajo pomembnejše vloge. Pozneje so rastlinojede živali pri prehranjevanju samostojne, mesojede pa starši vzgajajo za lov. Vzgoja staršev in učenje sta zelo pomembna.
Dostopnost