Zeemanov pojav [zéman- ∼], pojav, pri katerem se spektralna črta svetlobe, ki jo izseva elektron pri prehodu med dvema energijskima nivojema, pri vključitvi šibkega magnetnega polja razcepi na več tesno ležečih črt. Velikost razmika med črtami je sorazmerna z jakostjo magnetnega polja. Število nastalih črt je odvisno od razl. energijskih stanj z razl. vrtilnimi količinami, ki jih v magnetnem polju lahko zasedejo elektroni na isti lupini. Pojav je 1896 s spektrografom velike ločljivosti opazil P. Zeeman.
Dostopnost