železniška naprava za samodejno ustavitev, železniška varnostna naprava, ki samodejno vključi zavore, če vlak prevozi signal, ko ta ne dovoljuje vožnje. Pri mehanski izvedbi ročica udari ob mehanizem na lokomotivi in vključi zavore, pri induktivni pa sprejemnik v lokomotivi sprejme signal (prek magneta in indukcijskih tuljav) iz naprave ob progi. Pri linijskih železniških napravah za samodejno ustavitev je vlak ves čas povezan s kontrolnim centrom; za zvezo uporabljajo dva električna vodnika; tečeta med tračnicama. Vodnika se v enakomernih presledkih križata in ustvarjata vodniške zanke. Prek njih se na indukcijske tuljave na spodnji strani lokomotive prenašajo visokofrekvenčni signali. Krmilne ukaze lahko sprejema osebje vlaka ali pa z njimi neposredno krmilijo lokomotivo. Ko vlak prevozi križišče vodnikov, odda napetostni impulz, ta pa kontrolnemu centru sporoči trenutni položaj vlaka. Na podlagi časovnega razmika med impulzi lahko ugotovijo tudi hitrost vlaka. Novejši sistemi temeljijo na radijskih zvezah: strojevodja prejema navodila prek radiogoniometričnih anten vzdolž tirov.
Dostopnost