εὐτυχέω (εὐ-τυχής) [augm. ηὐ in εὐ] 1. sem srečen, imam srečo, ἔν τινι, τί v čem, τὸ εὐτύχημα εὐτυχέω imam srečo, πάντα v vsem, τοὺς πολέμους v vojnah, εὐτυχεῖτε z bogom, zdravo, srečno; s pt. βαλὼν οὐδεὶς εὐτυχεῖ nobeden ni (bil tako srečen, da bi bil) zadel, ὑμεῖς δὲ εὐτυχοῖτε τὰ κράτιστα βουλευσάμενοι vam pa želim to srečo, da ukrenete (sklenete) to, kar je (za nas vse) najboljše; v pass. εὐτύχηται τοῖς πολεμίοις ἱκανά sovražniki so imeli dosti sreče. 2. o stvareh: gre po sreči, posreči se.
Dostopnost
Dostopnost