οὖς, ὠτός, τό [Et. iz ὀος, οὐσος, slov. uho (h iz s), lat. auris (iz ausis), aus-culto, nem. Ohr. – gen.pl. ὤτων], ep. οὖας, ατος, τό 1. uho; ἀκούω εἰς οὖς slišim na uho, pove se mi kaj kot skrivnost NT, λαλέω πρὸς τὸ οὖς šepetam na uho NT, εἰς ὦτα φέρω prinašam na uho, pravim skrivaj, δι' ὠτὸς πρός τινα ἐννέπω zašepetam komu na uho, φθόγγος βάλλει με δι' ὤτων glas mi je prišel do ušes, τὰ ὦτα παρέχω poslušam, ἐπέχομαι zamašim si ušesa; ὁ ἵππος ὀρθὸν οὖς ἵστησιν konj striže z ušesi; pren. τὰ βασιλέως ὦτα tajni služabniki (redarji) perz. kraljev. 2. uho, ročaj (pri posodi).



Vir: Grško-slovenski slovar - Anton Dokler

Komentiraj slovarski sestavek