afinitéta -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. podobnost, sorodnost: med njima je fizična podobnost in duhovna afiniteta; prevajalčeva notranja afiniteta z avtorjem // nagnjenje, naklonjenost: čutiti afiniteto do abstraktnega slikarstva
  2. 2. kem. sila, ki veže atome v molekule: majhna afiniteta / lahke kovine imajo veliko afiniteto do kisika se z njim rade spajajo; afiniteta papirja za tiskarsko barvo
    ♦ 
    geom. lastnost afino povezanih tvorb



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek