àmpak in ampak vez. (ȁv protivne priredju 

  1. 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ne piše za mladino, ampak za odrasle; ni si upal naprej, ampak se je ustavil pred vrati; prosil ga nisem jaz, ampak narobe, on mene
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal; dobil je ne le večerjo, ampak tudi prenočišče; v njem ni imel samo predstojnika, ampak tudi prijatelja / obraz ni bil več samo bled, ampak bel kakor kreda; nič nima, ampak prav nič
  3. 3. ekspr. za izražanje nasprotja s prej povedanim: lista po knjigi, ampak uči se ne; takrat sem že vedel, kaj je denar, ampak prepozno; lep je, ampak drag
  4. 4. pog., ekspr., na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: Ampak pogovarjajmo se rajši o čem drugem! ampak to pa že moram reči, da je bila pametna ženska; ampak čast komur čast, govoriti pa znaš



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek