• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bélče -ta [tudiu̯č] m (ẹ̑) nar. zahodno belkasta žival, navadno konj; belec: belče se je pognal v dir



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek