bélček -čka [tudiu̯č(ẹ̑) 

  1. 1. ekspr. belkasta žival: od vseh zajčkov je imel najrajši belčka; osedlati (konja) belčka
  2. 2. pog., slabš. belogardist, domobranec: to so nažgali belčke; Švabi in belčki napadajo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek