belína -e ž (í) 

  1. 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene
  2. 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirju
    ♦ 
    agr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek